Parazit je predvsem črna komedija zmešnjav, ki z mojstrskim komediografskim znanjem postopoma lupi čebulo humorja. Vsak ovoj manj pomeni več trpkega zavedanja se realnosti – kot solze pri lupljenju čebule. V tej sekvenci se udobno smejimo, kmalu zatem se začudimo, nato nam ni več jasen potek zgodbe, vzbuhti celo srhljivost in nenazadnje elementi t. i. »slesherja«, ki postavijo vse na glavo. Odhod iz dvorane znajo spremljati mešani občutki, a je ta begavost ključna za uspeh filma, ki v dobi generičnosti očitno osvežujoče šokira.

Ne bom trdil, da je film edinstven. Niti zgodba ni čisto izvirna. A obenem niti ni pretenciozen, da bi s tem vzbujal občutek mojstrovine. Gre za zgodbo iz spodnjega razreda korejske družbe, ki se elegantno, z različnimi poklici, oprime urejene družine – pripadnice višjega razreda. Spontana invazivnost počasi razkraja navidezno popolnost družinskih fotografij, ki v okvirjih stojijo na trhlih policah dnevne sobe. Tu se kaže tudi tragikomičnost družbe, ki je razdeljena na elitni razred naivnežev, ki se stežka osamosvojijo ter prebrisanost tistih, katerim je preživetje vsakodnevni izziv. Trk enih in drugih je počasno in hektično odstiranje razlik, ki se ob razkritju podle igre sprevržejo v masaker.

Nauk zgodbe. Ne glede na evolucijo in civilizacijski razvoj, še vedno živimo v bojujočih se plemenih. Danes morda manj neposredno, saj nam etika, morala, človečanske pravice in državni zakoni načeloma prepovedujejo krvava razpolaganja. A prav ta negotovi civilizacijski ples zlaganosti poraja ob prvih priložnostih nasilja še toliko brutalnejše razplete. Saj poznate tisto, »prilika dela tatu.« Del tega je paraziten odnos prvih, ki se potuhnjeno spravijo v udobje premožnejših. Še več, parazit ne samo, da oskrbuje, celo poučuje. Parazit pobira drobtinice »velikih in mogočnih« nevede, da bodo kratkomalo tudi sami dobili rivalstvo v obliki konkretizirane preteklosti. Avstrijski Fritzl niti ni tako daleč, izvzemši njegovo izprijenost. Dva enakovredna razreda sta torej na odprtem bojišču, vse za dopadljivost velikim. Je torej edina možnost zastavljanje svojega intelekta in iskrenosti? Nas bo elita sprejela, če se z njo ne strinjamo? Moramo postati paraziti, ubogljivi, plehki ponaredki suhega zlata?

Kvalitete filma so tudi v atmosferskem minimalizmu, premišljeni dramaturgiji, suhoparnem ozračju, ki brez dramaturških klišejev ali patetičnih zdrsov drži nivo odlične brezizrazne igralske vključenosti oz. če že, gre za karikaturo neke družbe, ki s slabo imitacijo vzvišenosti (v najboljšem pomenu besede) počasi hira na prehranjevalni verigi civilizacijskih preživetij. Vprašanje je zgolj, kdo je na boljšem? Grotesknost srečne in premožne družine ali njen preračunljiv antipod, ki vsaj približno ostaja povezan v dobrem in slabem. Na koncu je vse odvisno od preživetja, dejanskega.

Vse to je kakovost zgodbe, ki nam izzivalno drami vprašanje »Imam tudi jaz parazite?«

Deli Nazaj