Na daljavo se zdi, da smo si na trenutke bliže, kot bi sedeli ali celo ležali kje skupaj. Zdi se, da drug drugemu odpiramo srca, v bistvu pa se držimo za gumbe na srajcah, majice vlečemo navzdor in zadrge na kavbojkah s pomočjo prstov potujejo navzdol.

Za samsko žensko se celo zdi, da je vedno na tržišču in skoraj se pričakuje, da je na vseh socialnih omrežjih malodane slečena, če že ne ‘pripravljena’. Drugače ji okolica tako ali tako očita, da je za svojo ednino kriva pač sama. Ampak ustavite se, sama niti nič več ne iščem. Poskušam pač biti zadovoljna s situacijo, kot je. Hotela sem že reči biti zadovoljna sama s seboj, pa bi se čisto, čisto malo zlagala. Niso mi všeč redki in po vrhu prekratki lasje in priznam, da si kdaj nadenem tisto lasuljo, ki jo skrivam v nočni omarici, kjer se najde še marsikaj drugega. Na glavo si jo poveznem, kot piko na i takrat, ko je na meni še perilo, ki ni povsem izzivalno. Ne spominja na staro damo in najstica je ne bi oblekla. V bistvu daje vtis, kot da ne želi nikogar očarati, ampak pikice tukaj in čipka tam pač pritegne pogled ali dotik. Največkrat lasten. In v tem filmu, ki ga nihče ne snema, se fotografiram sama. Pomaga pri jebivetrtskem izrazu na obrazu ob katerem zastriže, pa ne z ušesi, marsikateri moški in zapeljivem pogledu, ki globoko v sebi nosi : “Dol mi visi za vse, tebi pa naj vedno gor stoji.” In potem pomaga, da se kdo, ne da bi ga hotela zapeljati, podrgne ob fotografijo in če je zanimiv, se igra začne. V bistvu padam na besede. Spreten mora biti z njimi in prsti. Lahko in nujno tudi takrat, ko potujejo od ramena, mimo vrat navzgor, skorajda do temena in potem me ne več tako narahlo, še vedno pa dovolj subtilno, prime za lase. Verjetno veste, kako se zgodba pletiči naprej. Prvi pošlje nekaj več svojega telesa, kar ni nujno, da je Ona, nato se drugi odzove. V zadnjem primeru se je zdelo, da s kliki slačim jaz njega. Pa lepo vas prosim. Zakaj mi pošlje fotko, na kateri se vidi le dodobra natrenirana roka in tatu, ki se vije vse do ramenskega obroča? Saj nisem zdravnica, še manj mesarka, ki bi v mislih že rezala meso dol s kosti.

Jaz vrnem telo brez obleke, objema me le voda izpod tuša. Priznam, telefon je v taki situaciji sila težko držati dovolj daleč proč, da se vidijo večji (beri: pomembnejši deli telesa), pa še strah te je, da ne bi pristal na tleh in se zaradi keramike ne bi raztreščil. On vrne fotografijo telesa, kjer se vidijo celo stopala. Upam le, da ga ni fotografiral prijatelj ali celo mama. Ampak zmotila me je črna pika na delu, ki sem ga seveda želela videti. Ja ljuba duša, porisal je predel na sredini a pohvaliti ga moram, ker je pustil (zamislite) celi obraz. Vsa srečna sem bila, da si je svoj nonšalantni deški look popravil do te mere, da me z lasmi na obrazu vsaj ni spominjal na Bagolo.

Nič se nisem držala nazaj, ko sem mu odpisala, naj za božjo voljo madež odstrani, ponovi vajo in pošlje fotografijo. Zdaj sem se zdela predrzna že sama sebi. In to do te mere, da sem se spraševala, kakšen hudič se je naselil v meni glede na to, da sem se spravila na ubogega mladega moškega in ga slekla.

Do nazga ali kako že.

In seveda, kar sem želela, to sem dobila. Kasneje še skupno malico, na kateri se je zdelo, da bi se lahko ujela še kje.

Zato sem prihodnjič nič kaj zadržano, ob pomanjkljivo zakriti fotki pripisala, da bi kosilo med službo lahko prihodnjič zamenjala za uro v hotelski sobi. In od tega trenutka dalje se moški s piko med nogami ni več oglasil. Nikoli in nikdar. Odzval se ni niti na sporočila, še manj na mail, v katerem sem priznala, da večje blamaže še nisem doživela.

In kaj je nauk zgodbe? Očitno se je lažje slačiti sit, kot sredi službe lačen zbežati v hotelsko sobo.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj