Ponovno nadaljujemo z objavo kratke literarne zgodbe Kot v raju. Avtorica besedila je Vesna Perhavec Vodovnik. Zanimivo literarno delo objavljamo v odlomkih, največkrat enkrat tedensko in tako je danes na sporedu triindvajseti del zgodbe. Vabljeni k branju, ki vam lahko v teh dnevih še kako krajša dolgčas.
"Peter kaj pa ti tukaj?" je bila vidno presenečena Breda. "Če si pa izginila kot kafra, kar brez slovesa." je odvrnil Peter. Breda je bila brez besed. Ni vedela kaj bi rekla. Kaj naj doda. Kaj takega si ni predstavljala niti v najbolj norih sanjah. Marjana, o ko bi lahko kot muha zletela do Marjane in jo vprašala kaj storiti. Ona bi vedela. Vedno je tako spontana. "Torej, gospodična rabite prevoz?" je zagato rešil Peter. Kako je sramežljiva. Prav zabavno bo reševati to uganko, si je mislil Peter. "Ne vem, če bi sedla na motor. Nimam opreme, v lahki obleki sem, prepihalo me bo" je začela Breda. In skoraj takoj, ko se je slišala reči te besede, se je želela ugrizniti v jezik. Kot stara mama zvenim. Samo še ruta na glavi mi manjka, jo je že minevala dobra volja. "Lahko vozim čisto počasi, da ne boš čutila vetra, čeprav je ravno to nekaj najlepšega. Čutiti veter v laseh. Lahko grem 10 na uro, da ne boš zaskrbljena," je bil prepričljiv Peter. Breda se je ozrla naokoli. Nikogar ni bilo. Mogoče mi pa ne bo prav nič škodilo.
"Še nikdar se nisem peljala na motorju," je bila iskrena Breda. "Vse je enkrat prvič Breda," je rekel Peter. "Pridi, sedi" in potrepljal sedež za njim. "Lahko se primeš za ročaj tu zadaj ali pa me objameš okoli pasu, boš videla, kako ti bo bolj odgovarjalo. Poskusi, pridi, ne boš zbolela in prišla boš cela," se je zasmejal Peter. Tako mamljivo je govoril, da se je Breda usedla na motor. Počutila se je kot dame v filmih iz šestdesetih let . Noga ob nogi, v obleki se ni mogla usesti po "moško" kot rečejo. Poskusila je prijeti ročaj, katerega ji je Peter pokazal, a ni šlo. Objela ga je okoli pasu. Avtomatično se je privila k njemu, drugače ni šlo. Peter je vozil kakor je obljubil. Tako počasi je vozil, da je čutila kako ji veter boža lase. Čudovito je bilo. Veter v laseh, občutek svobode. Peter je z roko objel Bredo čez pas, da bi videl če je pravilno nameščena na sedežu. Bredo je rdečica oblila po celem telesu ne samo po obrazu.
Tako prijetno ji je bilo, da bi se lahko vozila v nedogled. Uživala je in se v mislih zahvaljevala za tako lep začetek dneva. Peter je ustavil motor in se obrnil k Bredi: "Vam je všeč vožnja gospodična?". Vedel je, da ji je všeč. To je čutil po sproščenosti njenega telesa. Napeto telo pomeni strah, a čutil je, da ni napeta. " Čudovito je," drugega ni mogla reči. "Lahko peljem še par kilometrov takole," je želel podaljašati vožnjo Peter. " Imaš že kakšne načrte za danes ?" jo je vprašal. Želel si je dan preživeti z njo. "Pravzaprav bom kmalu začela delati. Kmečki turizem imamo. Ob dvanjastih mora bit vse nared za goste. Dosti prostega časa danes pravzaprav nimam" je odgovorila Breda. V mislih si je že naslikala sliko, kako potuje z njim. Tesno privita k njemu opazuje neznane kraje. Uživa v opazovanju narave. Iz misli jo je predramil Petrov glas : "Škoda, si zasedena cel dan? Kaj pa, ko bo konec kosil, bi bila lahko takrat prosta?" Breda je razmišljala kako bi to lahko izpeljala.
... se nadaljuje
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
