Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteRada se slepim z mislijo, da smo čisto normalna družina. Res je, da mi hodi na roko dejstvo, da je vedno manj normalnih ljudi in je zato nenormalno že skoraj normalno. Zakaj imam našo družino za normalno? Ker imamo vse normalne atribute: imamo moža in ženo, ki imata vsak svojo službo, imamo hišo (res je, da nam manjka pes, tu smo malo v odklonu od normalnosti), dva otroka in avto, ki je, le kaj bi bil drugega, karavan.
Slednji je glavni akter te zgodbe. Potem, ko smo preživeli težke epidemiološke čase, ki so sestojili iz tega, da smo morali sedeti doma na kavču in čisto nič delati, smo nujno potrebovali dopust. Državni govornik za virus, Jekleni Kaco, je sicer rekel, da je bolje, če se nenujnih poti na Hrvaško vzdržimo. A v silni želji po tem, da bomo v tem poletju imeli vsaj nekaj normalnega, smo se vseeno odločili, da gremo na morje. Tolažili smo se z dejstvom, da gremo v odročen apartma na otok v južno Dalmacijo, kjer naj ne bi bilo veliko turistov in zato tudi ne možnosti za okužbo. Naj kar takoj na tem mestu razjasnim, da smo, kot je to dandanes normalno za polovico prebivalstva, povsem panični glede okužbe (druga polovica je povsem ignorantska glede virusa – normalno previdnih, a ne paničnih še nisem srečala). Že med karantenskimi časi smo temeljito preučili vse bolj in vse manj znanstvene članke o novem virusu in zdaj smo si na jasnem, da je grozen, tudi če si mlad in zdrav, sploh pa je obupen, če morda nisi zdrav, pa tega ne veš. In ker ne moremo biti prepričani, da smo povsem zdravi, je najbolje, da pred virusom bežimo kot podgane pred uslužbencem deratizacijske službe.
Prva komanda, ki sem jo nemudoma po sprejetju odločitve, da gremo na morje, podala družinskim članom, je bila, da je avto končen, kar pomeni, da ni neskončen. To pa zanje konkretno pomeni, da je dovoljeno spakirati le najnujnejše reči, ki so neobhodne za preživtje dveh tednov na morju.
Hčerka, ki je v puberteti, je dobila ogromne, šokirane oči, ki so čez sekundo že pretile, da bodo izlile vse slapove tega sveta. »Ali lahko namesto oblek vzamem s sabo svoj računalnik?« Komunikacija s prijateljicami in, kot jaz temu rečem, »fantki« je očitno pomembnejša od oblek. Mož je kot iz topa izstrelil: »Vzemi oboje,« a ker sem imela sama krajši odgovor, sem ga prehitela z: »NE!«.
Sledil je tipičen prepir med možem in ženo o tem, kaj otrok potrebuje za normalni psihofizični razvoj, ki se je končal tako, da je mož ponudil, naj se vzame hčerkin prenosnik namesto njegovih oblek.
Pakirali smo tri dni. Sama se nisem mogla odločiti, katere od prej za kvačkanje me bodo bolj zabavale, tako da je tu naneslo nekaj več prtljage. Tik pred odhodom pa sem se spomnila, da zna biti tudi pletenje zabavno, zato sem za vsak primer vzela še komplet desetih pletilk skupaj s prejami v količini za pet puloverjev. Mož je od nekdaj bolj optimistične sorte in je še bolj velikopotezno spakiral. Trdil je, da smo doslej še vedno vse spravili v avto in da imamo konec koncev karavana!
Delno je imel prav, delno pa je pripomoglo to, da je sin, ki je še majhen, prtljažno pretirano nezahteven. Ko smo prispeli na morje, smo namreč ugotovili, da kljub pregledu garderobe nima sabo nič kaj več kot dve majici s kratkimi rokavi in le ene kratke hlače, ki pa so imele to grdo lastnost, da se jim je pas z leti (ko jih je nosil njegov bratranec) scefral in je ven pogledala bela, prav nič ugledna elastika.
Možu je z dobro voljo in izvrstno prostorsko predstavo ter talentom za kombinatoriko uspelo v vse mogoče prtljažne prostore našega karavana spraviti (tu sploh ni šale, to je čisto pravi seznam):
Zanesljivo je še veliko reči, ki sem jih pozabila našteti, a te so v grobem glavne.
Počasi in z veliko ustavljanja na počivališčih, ki so bila najbolj neugledna, a zato – kar se tiče potencialne infekcije – najbolj zanesljiva, smo se prebili do pristanišča, kjer smo se naložili na trajekt. Tisti, ki je trgal karte, nas je okaral, ker je naš karavan z dodatkom koles in ostale robe presegal normo petih metrov in bi zato morali kupiti dražjo vozovnico. A ker je imel edini od posadke obrazno masko, smo mu odpustili. Niti ne kratko vožnjo smo prebili v razgretem avtomobilu, saj nismo želeli tvegati okužbe – ljudje se namreč niso prav nič držali na hitro zdrdranega navodila po zvočniku: »Molim, maske. Please, wear masks.«
Lastniki apartmaja so nas, ko smo se s karavanom, ki je bolj spominjal na preobložen ciganski voz, primajali do njih, čudno gledali in rekli, da bi bilo morda bolje, če bi imeli kombi.
Ko smo znosili reči iz prtljažnika v apartma, pa me je pričakalo presenečenje. Sin rad opisuje ta trenutek, bojda bi lahko takrat s pogledom rezala tudi do deset centrimetrov debelo jelko. Mož je namreč spakiral ogromno, več kot metrsko škatlo. Čisto brez heca. V njej bil … teleskop!
* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu Vsakdanjik in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k prebiranju tudi ostalih vsebin na omenjenem spletnem portalu.