Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteKonec leta 2018 so mikroplastiko odkrili v vseh osmih vzorcih blata, ki so jih vzeli prostovoljcem iz Evrope in Azije, zdaj pa na arizonski državni univerzi razvijajo metodo, s katero bodo iskali plastiko v človeških tkivih in organih. »Bili bi naivni, če bi mislili, da je plastika povsod, samo v nas ne,« je dejal eden od tamkajšnjih raziskovalcev, kajti plastično onesnaženje je prisotno v vodi, v zemlji, v zraku – resnično povsod. Pa se sedaj tudi vi sprašujete, od kod vsa ta plastika sploh pride v okolje?
Ste vedeli, da povprečna odrasla oseba v enem letu poje najmanj 50.000 delcev mikroplastike in jih vdihne še dodatnih 50.000, če pa pijemo izključno embalirano vodo, lahko tej številki prištejmo še 130.000 plastičnih delcev? Če vas sedaj mika, da bi tole izjavo odpisali kot še eno senzacionalistično bedastočo neohipurskih objemalcev dreves po vzoru trditev 'leta 2050 bo v morju več plastike kakor rib' in 'vsako minuto v morju konča za poln smetarski tovornjak plastike', se bojim, da vas čaka neljubo presenečenje. Medtem ko že krajši sprehod po slovenski obali ali udeležba na kakšni čistilni akciji močno načne dvom o točnosti zadnjih dveh resnic, pa verodostojnost prve potrjuje kup študij, ki vztrajno raste.
Čeprav si svet povečini še ni povsem na jasnem, kako vseprisotno je onesnaženje z mikroplastiko, pa so znanstveniki v zadnjih letih opozorili že na številna neizpodbitna (grozo)dejstva: raziskava v Nemčiji je na primer našla vlakna in delce plastike v vseh štiriindvajsetih znamkah piva, ki so jih analizirali, kakor tudi v medu in sladkorju. Leta 2015 so pariški znanstveniki odkrili, da na francosko prestolnico vsako leto z neba skupaj s padavinami pade od tri do deset ton mikroplastike, pred njo pa jasno ni varno nobeno drugo mesto – ali vas. In tako so mikroplastiko našli v snegu na Arktiki, v prsti v švicarskem visokogorju, na dnu najglobljih oceanov in v številnih svetovnih rekah. Nič čudnega torej, da je bilo kar 83 odstotkov vzorcev vode iz pipe iz dvanajstih držav po vsem svetu (tudi evropskih) onesnaženih s plastiko, še manj pa potemtakem preseneča, da človek s pitjem vode iz pipe v povprečju zaužije 4.000 delcev mikroplastike na leto. To seveda pomeni, da so tudi sol, ribe in morski sadeži, ki končajo na naših krožnikih, polni plastike, medtem ko naj bi bila hrana rastlinskega izvora pred mikroplastiko varna, saj so plastični delci zagotovo preveliki, da bi jih rastline vsrkale in asimilirale, je dolgo predpostavljala stroka – a se je uštela. Letos so namreč raziskovalci na eni od italijanskih univerz odkrili delčke plastike tudi v zelenjavi in sadju, recimo v solati, brokoliju, krompirju in hruškah, največ pa v jabolkih in korenčku, medtem ko so znanstveniki na Kitajskem v ločeni raziskavi ugotovili, da plastika, ki jo rastline vsrkajo z vodo, upočasni njihovo rast, okrni razvoj korenin in s tem zmanjša količino pridelka. Toda verjemite mi, upad pridelka – in z njim hrane – je vse prej kakor edini dramski zaplet v tej plastični žaloigri.
Najbrž nas je večina že naletela na zgodbo (ali dve) o kakšnem kitu oziroma ptiču, ki je poginil z želodcem, polnim naših nakupovalnih vrečk, ribiških mrež in druge plastične navlake, vendar nikar ne mislite, da mikroplastika, torej plastični delci, krajši od petih milimetrov, ne predstavlja težav. Številni poskusi na ribah, škampih in peščenih črvih so namreč pokazali, da je tudi mikroplastika še kako škodljiva: zavira rast organizmov, negativno vpliva na njihov metabolizem in zmožnost razmnoževanja ter poškoduje njihove notranje organe, predvsem jetra – sledi plastike pa so doslej odkrili v kar 114 vodnih živalih in več kot polovico teh uživamo tudi ljudje. Kako torej kaže nam? Ne dobro. Konec leta 2018 so mikroplastiko odkrili v vseh osmih vzorcih blata, ki so jih vzeli prostovoljcem iz Evrope in Azije, zdaj pa na arizonski državni univerzi razvijajo metodo, s katero bodo iskali plastiko v človeških tkivih in organih. »Bili bi naivni, če bi mislili, da je plastika povsod, samo v nas ne,« je dejal eden od tamkajšnjih raziskovalcev, kajti plastično onesnaženje je prisotno v vodi, v zemlji, v zraku – resnično povsod. Pa se sedaj tudi vi sprašujete, od kod vsa ta plastika sploh pride v okolje?
Največji izvor tovrstnega onesnaženja so sintetična oblačila, ki lahko sprostijo celo do 1.900 mikrovlaken na pranje, in plastična embalaža, ki se je povečini ne (da) reciklira(ti) in razpade v okolju, saj trenutno nimamo sistema, ki bi bil zmožen filtrirati tako drobne plastične delce. Prav na račun tega na tisoče znanstvenikov in zeleno mislečih posameznikov opozarja, da mora človeštvo sintetične tkanine, plastično embalažo in plastične izdelke za enkratno uporabo po čim hitrejšem postopku nadomestiti z naravnimi, okolju prijaznimi in biorazgradljivimi materiali. Zato si lahko predstavljate, kako debelo sem pogledala, ko sem pred časom med nakupovanjem na policah zagledala čaj domače blagovne znamke, ki posamične čajne vrečke (ki že tako ali tako vsebujejo plastiko) po novem namesto v papir zavija v plastično folijo. Bojda, ker je proizvajalcu tako 'mar za potrošnika' in ga tako 'skrbi za svežino'. Aham. Potem pa svizec zavije čokolado v folijo. Saj veste, zakaj tudi svizec po novem zavija čokolado v vijoličasto plastično folijo, ne? Ker je tako cenejše. Lahko se podjetja skrivajo za visokoletečimi floskulami o družbeni odgovornosti, češ da 'v poslovne odločitve in izdelke vseskozi vgrajujejo načela trajnostnega razvoja, ker se zavedajo skrbi za čisto in zdravo naravno okolje' pa da se 'odgovornost do varovanja okolja kaže na vseh področjih njihovega delovanja', a ko potegnejo bilančno črto, je zdravo naravno okolje praviloma vedno druga violina ekonomski računici.
Na srečo pa smo na drugem koncu te enačbe potrošniki, česar se zaveda tudi vodilni raziskovalec ene kanadskih univerz, odgovorne za tisto študijo, ki je pokazala, da vsak od nas vsakoletno zaužije vsaj 50.000 plastičnih delcev: »Vsekakor se v velikem loku izogibam plastične embalaže in embalirane vode,« pravi. »Ogromno bomo pripomogli, če bomo iz svojih življenj odstranili plastiko za enkratno uporabo in podprli podjetja, ki plastični embalaži obračajo hrbet,« kajti kar en rod z lahkoto pokvari, to drugi s težavo odpravi, kakor se glasi star slovenski pregovor. In prav s prihajajočimi rodovi v mislih mora čisto vsak izmed nas, pa čeprav s še tako majhnimi ukrepi, prispevati k rešitvi. »Če [pa] si razumel in ne boš ukrepal,« da za konec ukradem še citat iz ene od knjig Ane Cajnko, »pomeni, da nisi razumel.«
* Naslovna fotografija: Einat Danieli
* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina