Delam v medijski hiši.

Imam se za dobro osebo, zato mislim, da je tudi naša medijska hiša dobra. A ni pomembno, dobra ali žleht, tudi pri nas je korona požela svoj davek.

Po eni oddaji v živo in brez publike smo prekinili snemanje oddaje Zvezde plešejo. Že ko smo se pogovarjali o možnosti snemanja brez publike, se nam je to zdelo nemogoče. »Taka oddaja nima duše,« smo si šepetali. »Publika je tista, ki daje plesalcem krila.«

A so plesalci dali vse od sebe. S petami trgali parket s tal in se vrteli kot turški derviši. Bili so občinstvo, bili so glasba, bili so ples.

Marlenc je še zmeraj na dieti in ostali še vedno trenirajo, si žvižgajo priljubljene napeve, krtačijo plesne suknje in čakajo, da se privrtijo nazaj pod žaromete. Včasih mi je šlo na živce, ko sem cel dan poslušala, kako v sosednjem studiu hišni orkester vadi eno in isto pesem.

Kaj bi danes dala, da bi mi nekdo špilal na drugi stani stene. Včasih se mi zdi, da mi res špilajo, ko delam od doma in cel dan z nikomer ne spregovorim niti besede.

Pogrešam lučkarje, doktorje za mikrofone, asistente od asistentov in šefe od šefov, ki sestavljajo pravljico, da bi vas v nedeljo razveselili.

Mah, kaj lučkarje, pogrešam tudi Mirota iz spodnjega bifeja, ki je stregel zažgano kavo, oblečen v nagravžen predpasnik s potiskom mišičastega golega tiča. Pardon, tipa.

Tudi njega ni več.

Ostale so samo mastne klopi in na pol zbrisana majava tabla z menujem: regrat, pohan sir, filane paprike, mešana solata. 

Po nekaj zabavnih mesecih, ko so se Vipavke in Vipavci na poti v trgovino zaletavali v znane obraze s televizije, je tudi ta direndaj potihnil. V Marjanci ni bilo več gneče, poštarica ni imela več nobenih tračev, kje se Ivanička preoblači in kake barve modrc nosi. Odslej se pri njej dobi samo še položnice in račune.

Le reka Vipava je še zmeraj tekla pod svojimi mostovi in čakala, da se vrnejo frajerji z megafoni, postavni igralci z namazanimi trepalnicami in gospe igralke s ta nobel viklerji.

Po pločnikih so odmevali osamljeni koraki, za polkni sta se slišala Darja Zgonc in Edi Pucer.  

Svet je obstal.

Kdor ni imel ljubezni ob sebi, je ostal brez nje.

Tako kot so ostali osamljeni naši priljubljeni obrazi iz serije Ljubezen po domače.

Za mojo Vesno se praktično ni nič spremenilo. Ona je že cel lajf sredi hribov, tu pa tam se pri njih ustavi kak jager in žvajzne enga kratkega. Daleč v hribih je po navadi samo delo, radio na glas in hrepenenje na potiho.

Po novem menda tudi jacuzzi. Vesnin fačuzi. Strašno me vabi, da naj pridem na obisk. Jaz pa mislim, da me vabi samo zato, ker bi me rada videla v kopalkah.

Večkrat me pokliče. Ker ji je dolgčas in ker jo zanima kaj počnem.

Ko rečem, da sem na morju glasno zažvižga skozi zobe.

Ko rečem, da smučam, še bolj tenko zapiska.

Če rečem, da sem v Italiji, hitro odloži, ker jo je strah, da bo veliko plačala za telefon.

Saj bi ji kdaj poslala kako fotografijo, ampak nima takega telefona, da bi jo lahko pogledala.

Zadnjič me je vprašala, če bi bila botra njenim otrokom. Mojih izgovorov, da nimam zakramentov, ni sprejela. In menda se tut fajmoštru gladko fučka.

Komaj sem jo prepričala, da je Tanja bolj bogata od mene in naj raje njo vpraša.

Sicer še nima fanta, ampak se je dobro organizirati vnaprej.

Draga moja Vesna, včasih se mi smili, ampak v resnici se lahko jaz smilim njej.

Cele dneve se ženem, da bi lahko nekoč iz spalnice stopila na teraso in imela dolino na dlani.

Ona ima to vsak dan.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina  

Deli Nazaj