So ideje in so Ideje. Te z veliko začetnico te spremljajo čez dan, še zvečer, ko ležeš spat, sanjaš jih in zbujaš se z njimi. In namesto, da bi v soboto pekel torto ali sedel pred televizorjem, se poglabljaš v vse vidike možnosti izvedbe. Preprosto, ideje z veliko začetnico te ne pustijo na miru, prijetno te spominjajo, da bi se rade, zelo rade uresničile.

V naši državi se sistemsko dolgotrajne oskrbe ne rešuje, pa tudi, če bi se jo, se na tej ravni možnost mobilnosti za starejše, zelo težko vidi kot del integrirane oskrbe. Terensko zagotavljanje mobilnosti za starejše je povsem odvisno od dobre volje občin in nevladnikov/prostovoljcev – ljudi, ki so v nekem trenutku svojih življenj dejali, da je dovolj, in da sedaj je pa treba nekaj narediti.

Ko človek pride na idejo je, kot se reče, srečen. No, taka sem jaz. Zame je iskanje vedno novih rešitev in novih možnosti ter nato vztrajajanje, da se določene ideje z veliko začetnico udejanjijo, del smisla življenja. Zakaj se še živi, kot pa za to, da sebi in drugemu olajšamo ter lepšamo življenje, ki je tako in tako v vseh smislih težko, a hkrati neverjetno lepo. Ta dihotomija, ko se je privadiš in vzameš za dejstvo, lahko v človeku celo vzbudi železno voljo, da bo nekaj dobrega naredil.

In taki smo Sopotniki. Pred šestimi leti so nam govorili, da smo nori, ko smo pričeli s prevozi, letos poleti pa smo sklenili partnerstvo s slovensko vejo globalne avtomobilistične korporacije Toyota, ki premika meje na področju mobilnosti in hoče, da je mobilnost omogočena prav vsem. Ideja o sodelovanju s Toyoto je stara toliko, kot smo stari Sopotniki – 6 let. Partnerstvo nam ogromno pomeni in iz njega želimo narediti še veliko dobrega.

Treba je biti hraber in pogosto zelo trmast. Prejšnji dan sem poslušala enega od glasbenikov. Oboževalka ga je vprašala, kako veš, da si glasbenik – kako veš, da si pisec glasbe in besedil. Pa ji je ustvarjalec odgovoril – tako da se usedeš in napišeš glasbo in besedilo. Ne razmišljaš o tem, ampak glasbo narediš.

S prevozom do tisoč želja od poleti 2020 riše nasmehe na obraze starejših, ki prepogosto živijo sami, izolirani od zunanjega sveta, brez majhnih pogovorov, brez upanja, da jih bo še kdo kdaj vprašal, kaj si želijo. Sopotniki jih pokličemo. Vprašamo, kaj si želijo. Uredimo celotno potovanje, da je udobno, varno, zaščiteno, veselo, polno upanja na boljši svet. Šli smo že na Bled na kremšnite, v živalski vrt, na Brezje gledat jaslice in v Idrijo občudovat čipke. Na zalogi imamo številne želje, ki čakajo, da se uresničijo, ko bo konec epidemije. To so preproste želje, ki pa sežejo globoko. Z vsako željo, ki jo izpolnimo starejšim, jo izpolnimo tudi sebi. Ker tako je življenje in ker smo zato tu.

Anu Kahuna, vodja programa Zavod Sopotniki

Deli Nazaj