Ko ljudje ne zmorejo več sami poskrbeti zase in za svoja vsakodnevna opravila, običajno vstopajo v institucionalno varstvo. Če so doma še lahko počasi premagali razdaljo od dnevne sobe do kuhinje, se v domu za starejše to drastično spremeni.  Od njihove sobe do jedilnice jih loči maratonsko dolg hodnik. Koliko devetdesetletnikov lahko preteče maraton? Tako se v ustanovi, ki naj bi bila prilagojena njihovim potrebam, nebogljenost še poveča.  Pogosto imajo težave z vidom in slabšo orientacijo v prostoru. Zakaj raje ugotavljamo, da so zmedeni, namesto da  bi hodnike  opremili s starostnikom prijaznimi smerokazi?

Ob epidemiji je minister za zdravje povedal, da je bilo zatečeno stanje po domovih slabo, saj so bili DSO-ji  zelo dolgo popolnoma zanemarjeni, tudi zdravstvena oskrba je bila na nizkem nivoju.  Ob stiku z zaposlenimi sem tudi sama opažala pomanjkanje znanja,  npr. o demenci, pa čeprav je tako pogosta spremljevalka starosti. Ob pogovoru sem skoraj po pravilu naletela na negativen način izražanja (agresiven, kričav, begav…), kar težav ne rešuje, pač pa bolnike le še dodatno stigmatizira. Jezikovni vodnik Združenja za Alzheimer (Alzheimer Society: Dementia  Language Guidelines) tak način izražanja opredeljuje kot nezaželen.  Kdaj bo naša Spominčica prevedla in objavila ta jezikovni vodnik, saj so besede zrcalo našega načina razmišljanja?

Če bi starejše namestili v manjše enote, ki bolj spominjajo na domačo hišo, kjer bi zanje skrbelo stalno osebje in kjer bi bili deležni  bolj individualne oskrbe, bi izboljšali kvaliteto njihovega bivanja. Tako pa se ob stalnem rotiranju osebja pogosto  počutijo kot brezdomci na železniški postaji.  Manjše enote bi bile tudi z epidemiološkega vidika bolj ugodne, saj bi lahko širjenje bolezni veliko enostavneje zajezili. Po dolgih letih se je le našel denar za nekaj novih kapacitet. Pa bomo še vedno gradili megalomanske stavbe kasarniškega tipa z maratonskimi hodniki?

Marca nas je doletel Covid, domove smo  preventivno hermetično zaprli za svojce, da bi stanovalce obvarovali pred okužbo. Odrezali  smo jih od družine, možni so bili le videostiki.  Kako naj oseba, ki živi z demenco ali pa ima starostno izgubo sluha in vida, komunicira s svojci na tak način?  Maslowa piramida človekovih potreb poleg  varnosti poudarja tudi potrebo po ljubezni, človeškemu stiku in sprejetosti, po pozornosti in spoštovanju, po duhovnosti…  V želji, da bi bili »najranljivejši  varni pred virusom«, smo jim na izteku življenja ukradli družino, piramidi smo odrezali zgornji dve tretjini. Mar vas preostanek piramide ne spominja na pokrov krste? Po medijih smo se naposlušali, kako je za stanovalce dobro poskrbljeno. Kako lahko ugotavljamo, da so domovi kronično kadrovsko podhranjeni, v isti sapi pa zatrjujemo, da je v domovih za vse odlično poskrbljeno?

V prvem valu epidemije so bili brez vednosti stanovalcev ali njihovih svojcev v zdravstvene kartone vloženi dokumenti  z nedvoumnim naslovom Mnenje konzilija o prenehanju neutemeljenega zdravljenja in nadaljnji podporni oskrbi, čeprav Zakon o pacientovih pravicah ukinja patrialhalen odnos v medicini ter priznava bolniku pravico do obveščenosti in do soodločanja. V Evropski listini o pravicah starejših, potrebnih dolgotrajne oskrbe pa je zapisano, da imajo pravico določiti, ali in v kakšnem obsegu se je treba lotiti zdravljenja ali ga nadaljevati vključno z ukrepi za podaljševanje življenja. Ti obrazci so še danes v zdravstvenih kartonih, menda  jih potrebujejo dežurni zdravniki, da lažje razberejo bolnikove bolezni.  Ali je to res neobhodno potrebno, če pa obstaja točno na sredini zdravstvenega kartona razdelek, kamor zdravnik vpisuje diagnoze ob vsakokratnem bolnikovem obisku?

Ob koncu prvega vala epidemije Covid so se obiski v domovih sprostili le deloma. Po dveh mesecih popolne zapore so bili stanovalci telesno in psihično izčrpani. Omejevanje stikov pa je postalo nova normalnost, ki traja že devet mesecev. V enem od domov se je socialni delavec pogovarjal s stanovalci o varnostnih ukrepih v prvem valu. Vsi so postavili na prvo mesto stike z družino.  A zakaj bi jim prisluhnili, če odločevalci na vseh ravneh najbolje vedo, kaj je zanje dobro?

V začetku julija je varuh človekovih pravic zaznal v domovih težnje po novem zaostrovanju in ostrem omejevanju stikov med stanovalci in njihovimi svojci. Napak, ki smo jih storili v prvem valu, ko še nismo imeli izkušenj, ne bi smeli ponavljati. Opozoril je na nujnost celostnega pogleda na položaj uporabnikov socialnovarstvenih storitev in poudaril, da je treba iskati rešitve,ki bodo manj drastično posegale v človekove pravice ter temeljne svoboščine in ki bodo primerne za ukrepanje na daljši rok. Smo besede  varuha človekovih pravic gladko preslišali?

Jeseni nas je preplavil drugi val, cela Slovenija je postala »rdeča«.  V začetku oktobra so se domovi spet hermetično zaprli za svojce. Ponovili smo isti scenarij kot spomladi, a okužb stanovalcev s tem nismo preprečili, saj so  ključni prinašalci zaposleni. Okuženih imamo že okrog 90% domov, povsod so sive in rdeče cone. Stanovalci so cele dneve zaprti v svoje sobe kot osamelci, zaposleni pa so preobremenjeni in na robu zmogljivosti. Ali lahko zaradi nadčloveških naporov zaposlenih spregledamo nečloveške razmere, v katere smo potisnili starostnike? Ob vdoru okužbe v naš dom se zaradi preobremenjenosti osebja od tuje pomoči odvisnih stanovalcev (okuženih in neokuženih) več kot en mesec ni posedalo.  Ali si predstavljate, kaj ostane od devetdesetletnika po šestih tednih ležanja? Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC)  je že sredi septembra priporočil enkrat tedensko preventivno testiranje vseh zaposlenih v ustanovah za dolgotrajno oskrbo. Zakaj ob tako visokih številkah po dveh mesecih in pol tega pri nas še nismo izpeljali?

V jesenskem valu se srečujemo z zelo visoko umrljivostjo.  Slovenija je po EUROMOMO država z ekstremno visokim presežkom smrti  glede na prejšnja leta. Ali res lahko vse opravičimo s pridruženimi boleznimi in številko EMŠO? V domovih in bolnišnicah Covid in neCovid bolniki umirajo sami, svojcem odrekamo pravico do slovesa. Društvo Hospic je opozorilo, da so ti ukrepi nehumani in nesorazmerni. Mar  pravice umirajočih res tako negativno vplivajo na epidemiološko stanje v državi?

Pred nekaj dnevi pa me je iz dremeža pred televizorjem predramil  glas direktorice ptujskega doma za starejše. Širjenje okužbe znotraj njihovega doma se umirja. Obiski so ponovno dovoljeni ob upoštevanju protokola in v zaščitni obleki, ki jo proti plačilu dobijo v domu. Mnenja je, da to ne bo vplivalo na širjenje okužb.  Ali si ne bi gospa zaslužila Nobelove nagrade za pravice starostnikov?

Kdaj si bomo zastavili ta vprašanja? Kdaj bomo nanje odgovorili? Kdaj bomo zmogli stopiti iz okvirjev utečenega stanja in poiskati boljše rešitve?

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Pixabay

Deli Nazaj