Zadnjih nekaj mesecev trobim, da letošnje leto ne šteje. Ne štejejo kalorije. Leta. Kilogrami. Pretečeni kilometri. Pregonjeni hribi. Spiti kozarci. Šolske ocene. Domače pisarne. Preklete pajkice. Kruh z drožmi. Domače pite. Piškoti. Potice. Šebesa. Fermenitrano zelje z rdečo peso. Brezvezna muzika. Pižama za v pisarno. Strašne frizure. Fridine obrvi. Vedno preveč wc papirja.


Ušivo leto je, ki nam daje pravico, da smo nostalgični.


Portugalščina ima čudovito besedo, saudade. Z njo opišejo pogrešanje. Željo po občutkih, ki jih mogoče še niso čutili. Spominih, ki jih želijo imeti. Ljudeh ki jih želijo objeti. Piti kaipirinjo in imeti stopala zakopana v mivko. Je več kot nostalgija. Mogoče mi te melanholije in romantike sploh ne znamo čutiti. Saudađi.

In če smo že pri nostalgiji, lahko rečem, da je to največja razlika med mularijo in nami, tastarimi.

Ne glede na to, da sem punca, sem morala poznati vse ta prave košarkarje. Od Tonija Kukoća do Kareema Abdula Jabbarja. Njega predvsem zato, ker je imel tista hecna plavalna očala. Ko je smučal Križaj, je bila doma smrtna tišina. Če je telebnil tik pred ciljem, so špricale iskrene solze in oče je zagrabil televizijo z resnim namenom, da jo zabriše skozi okno.

Šlo je celo tako daleč, da so moški zapustili poročno zabavo mojih staršev, da so lahko v živo gledali, kako je Larry Holmes sploščil Kena Nortona. Z odra je pred TV prebegnil tudi poročni ansambel, zato je moja mama prevzela harmoniko in mikrofon, teta Bina bobne in teta Marta kitaro. Glede na to, da moja mama res ne zna peti in Bina še v lajfu ni sedela za bobni, najbrž niso bile kaj prida. Na poročnih fotografijah so čisto zariple v obraz in blazno skoncentrirane. Ni pasja figa zabavati omizja mrkih starih tet, ki so jim moški pobegnili na boks spopad stoletja.V sosednjo gostilno. Pa še nevesto so pozabili ukrasti, tako zelo se jim je mudilo. Bodo že doma videli, kaj je pravi boks.



To so bila leta Janis Joplin. Claptona. Bee Geesov. Bonnie Tyler. Billyja Joela. Queenov.
Glasbenikov, ki so na svoja glasbila v resnici znali igrati. Ko je bil hamburger še narejen z mesom in je sir nastal iz mleka. Ko je bilo mleko še iz krave in ocvirki iz svinje.

Takrat so v podjetjih imeli igrišče za odbojko in fuzbal. Danes imajo tajske maserke in veganske kuharje.

Vedno sem se zgražala, če je bil kdo tako zelo nostalgičen, kot sem zadnje čase sama.


Sami smo si skuhali to sranje. Kot je rekla babi v BBCjevi seriji Leta in leta: ”Vi ste krivi. Ves čas se pritožujete nad državo, nad ekonomijo, Evropsko unijo, vremenom. V resnici je vse vaša krivda. Ko ste kupili tisto majico za 1 funt, ste postali del sistema.”


Nad korono zaenkrat res še nimamo kontrole, ampak sami si ustvarjamo prihodnost.

Danes mulci poznajo tiktok zvezdnike, ki imajo namesto imena številke in črke. Cele dneve delajo neke čudne gibe in spremljajo statistiko ogledov bolj intenzivno, kot borzni posrednik spremlja gibanje delnic. Ker želijo biti znani. Poznani. Ker slava je edina vrednota.


Ne vedo pa kdo je Springsteen. Kdo je bil Rok Petrovič. Kdo je bil Gandhi. Kdo je prvi splezal na Mount Everest. Kdo je prvi stopil na Luno. Da včasih ni bilo interneta in si moral informacije poiskati v knjigah. To so tiste zadeve na polici v dnevni sobi.


Naučite otroke, kdo je bil Pele. Da Maradona ni bil foter od Madonne. Kupite mu žogo in jo hodite nabijat na vaško igrišče. Peljite jih na koncert, kjer muzike ne sklada računalnik. Skrijte jim telefon in jim dajte prebrati knjigo Ko zorijo jagode. Naučite jih zamenjati gumo na avtu.



Moj novoletni sklep je, da se vsako leto naučim nekaj novega. Predlani sem se učila teči na smučah. Lani sem šla na tečaj turne smuke. Letošnji novoletni sklep je, da bom preživela celo poletje na morju in se naučila surfati. V humano bom odnesla oblačila, ki jih v zadnjih dveh letih nisem oblekla. Ne bom več kupovala cenenih oblačil. Poslušala bom dobro muziko. Včasih tudi plesala na tisto, ki jo sklada računalnik. Pila bom mleko, jedla meso. Uživala v glutenu in se namakala v laktozi.

Še zmeraj bom tekla, a nikoli ne bom pretekla maratona. Mogoče bom napisala knjigo.

In mogoče vse zgodbe ne bodo izmišljene.

Kdo bi si misli, kaj vse se lahko človeku pripeti. 


In - če ima srečo - preživi.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj