V času pandemije (beri: drugega vala, ki je v psihološkem smislu hujši od prvega), poostrenih ukrepih in kaj je še takega, opozarjajo na posledice, ki se nas bodo držale še dolgo po tem, ko niti en človek na svetu virusa ne bo več imel. Ajde, ali pa bosta imela dva.

Vsi smo si enotni, da bodo najbolj nasrkali otroci. Zelo žal in ni pravično. Pa njihovi starši, ki so zraven svojega dela oblekli uniformo učitelja in vsi, ki za delo kar naenkrat niso več plačani. Ker delodajalec nima prilivov ali je moral dejavnost nič kaj teatralno rečeno zapreti. Gotovo je nekaj takega v esencialnem smislu sila pomembneje in še kako kruto, vendar smo tukaj še tiste, ki nam biološka ura tiktaka in ko se bo ustavila, poti nazaj ne bo več. Tudi to bo na planet zemljo vplivalo negativno. Ker, nimate samo vi sončkov in genialcev. Tudi me jih hočemo. Na MUST DO seznamu imamo dekliščino, na kateri plešejo vsaj trije slači fantje, ki nam seveda ob reakciji po prevelikih količinah alkohola lase držijo daleč proč od ust. Želimo baby shower, zaradi katerega si bodo vse kvazi prijateljice pogrizle vsaj tri nohte in vstop v facebook skupino Mamice opremljajo, kjer se med petinšestdeset tisočimi glavami gotovo najde ideja, ki prekaša še tako odličnega arhitekta z najboljšim mojstrom vred.

Tinder je dandanes mimo. Kar je bilo za uporabiti, je že šlo v promet. Lepi in telesno izoblikovani moški so že zasedeni. Čeprav, ko odprejo usta spominjajo na nogometaše, ki so jim v času šolanja žal prehitro dodelili status športnika in bi me pričeli kaj kmalu dolgočasiti. Lepi se vedno poparčkajo še z lepšimi, nam povprečnim pa ostane le še možnost, da drugi spol navdušimo z inteligenco, poznavanjem zunanjih političnih razmer, peko čokoladnega peciva z drožmi in fotkami pod ziheraškimi koti ter odlično svetlobo.

Po nekaj letih članstva, me je navdušenje, da bi lahko spoznala princa svojih mor (oprostite: sanj) minilo. Sedaj skozi aplikacijo drsim le takrat, ko sem brez promila alkohola in v želji, da na noč polne lune utrudim sovje oči, ki se kar ne morejo in ne morejo zapreti. Pa popolnoma trezna moram biti in čustveno stabilna. Zakaj sprašujete? Ker me je znalo prijeti (pre)pogumno srbenje tik pod blazinicami prstov in že sem se prelevila v prodajalko svojih realnih in tistih namišljenih adutov.

Znala sem biti tako duhovita, da bi se lahko prijavila za stand up komika in morda zasenčila še Tadeja Toša. Ambiciozno sem nizala poslovne načrte in govorila kot obljubljajo ameriški bestselerji, s pomočjo kateri do milijona gotovo prideš. Če ne v tem, pa zagotovo v prihodnjem življenju. Fotografije so se množile. Iz oblečenih, pa vse do… khm. No, manj oblečenih.

Ob vsem tem pa sem znala poslušati. To imajo moški radi. Če me je kateri od njih poklical, sem si ga zamišljala na pol zlekljenega na zofi, jaz pa kot izkušena psihoterapevtka po potrebi dodajala le: aha, oh, ah, joj… in podobno. To je največkrat povsem zadostovalo. Tako ali tako nam očitajo, da govorimo vse preveč.

Zmenki se niso obnesli. Če sem se zagrela jaz, je bil hladen kot šricer po slovesu on. Brez odziva ali pojasnil. Na moja sporočila preprosto ni več odpisal. Da bi ga bilo vsaj toliko v hlačah in bi mi povedal, da sem fotogenična preveč in v realnosti prelepa premalo. Ali pa, da o kalifornijski pliskavki vem bore malo, varovanje okolja pa me zanima le toliko, da sem za Greto Thunberg slišala le iz revij, ki jih ima moja frizerka.

V izogib spoznavanju preko aplikacij apeliramo samske ženske s tiktakajočo biološko uro za posebni program, ki bi bil financiran iz nepovratnih sredstev EU. Obljubljamo, da bomo imele varnostno razdaljo in masko. Samo potencialnim očetom bi rade zazrle v oči. Namreč v svojih sanjah ima moj ‘sonček’ - prejemnik Nobelove nagrade za fiziko modre oči.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Freepik

Deli Nazaj