Ko smo na pomlad prejeli to bolezen, ta oster skalpel, ki je zarezal v družbeno tkivo, si nismo še znali predstavljati, kaj pomeni kopica novih terminov, za katere smo slišali, nismo pa vedeli, da obstajajo v tako množični in uradno zapovedani obliki. Začnimo s prvim: socialna distanca. Odtujevanje, zapovedano odtujevanje, ki ima smiseln namen po mnenju zdravstvene stroke, češ, da na ta način virus nima možnosti, da bi skočil iz človeka na človeka. S tem ukrepom se ubije smisel graditve družbe, kot prepletene in homogene enote - v čigavem interesu!? Razumem, da je ukrep iz medicinskega gledišča do neke mere nujen, vendar se je v praksi pokazalo, da so bile intimne kršitve še kako prisotne in se je virus kljub vsemu veselo širil in se še. Gon po bližini je skoraj enak gonu po hranjenju in ljubljenju, zato je ta ukrep tako veselo kršen.

Socialna distanca je lahko zapovedana, kontrolirana in sankcionirana, vendar se bodo našli načini, da bo kršena, zato si ne moremo obetati, da bomo ljudi razdvojili do te mere, da se bi virus preprosto naveličal iskanja novih in novih žrtev. Zgodovina virusov je že taka, da so si žrtve podredili do te mere, da skozi daljši čas postanejo njihovo prijazno gojišče in so primerni za setve novih in novih mutiranih rodov. Evolucija virusov je mnogo starejša od evolucije človeka, zato imajo neko svojo, še ne dobro raziskano taktiko: najprej nekaj žrtev umre, potem se virus prilagodi na žrtev in postane njen sopotnik. Zgodovina pozna mnogo navalov kužnih bolezni, od virusnih, do bakterijskih in vse so imele vsaj približen krogotok. Karantene niso nič novega. Pa vendar, nove moderne demokracije se epidemije in pandemije lotevajo na pravni način, ki ga zgodovina še ni poznala, vsaj v takih oblikah ne. (razen vojnih razmer) Dobesedno se države postavijo v vlogo vrhovnih upravljavcev življenj. In ta upravljavska moč jim je bila podeljena z volitvami. Tukaj se potem postavi dilema, kakšen je normativ za vladavino prava, za doktrino, ki strogo odmerja, kaj se sme in kaj ne. Tudi totalitarni režimi imajo na nek način vladavino prava, pa tudi fevdalni družbeni red je poznal vladavino prava. Vladavina prava je torej spolzek teren za osebne svoboščine, ki so sicer v ustavi napisane, vendar si oblast lahko vzame nadpravico v kriznih situacijah. Vprašanje ni, ali naj bo vladavina prava ali ne: vprašanje je, kdo in s kakšnim namenom napiše zakone, to je vprašanje.

In smo v situaciji, ko so posamezniki zaradi koronakrize potisnjeni v notranjo tišino, v nemoč, v zbeganost, v socialno odtujenost, v eksistencialno krizo, ki bo šele dobila pravo razsežnost, ko bo kriza odjenjala in se bodo na novo razporejali gospodarski tokovi. Spopad s pandemijo ni iluzija, ni letanje letal in populistično navijanje ob vsakem znižanju številk, ki pa itak neodslikujejo realnega stanja obolevnosti prebivalstva. Nemogoče je določiti in najti vse bolne, ker je ta virus virulenten na več načinov, nekateri ga prebolijo, ne da bi vedeli, da so ga imeli, pa so lahko zato bili kužni in nevede naredili nekaj bolnih v svoji oklici. Stroka ima nenadoma veliko politično moč in ne dopusti, da bi se jo prepričalo z drugačnimi argumenti, z argumenti preventive: higiena, distanca, razumno obnašanje, vse to je zapovedano, drži, ampak pogrešam realno ozaveščanje o možnosti krepitve imunskega sistema, o dovolj prezračenem telesu, o sočni terapiji, o zdravi prehrani, o duševni stabilnosti, ki nedvomno pripomore obdržati imunski sitem v ravnovesju, da omili napad virusa, včasih ga pa tudi prepreči. Vedno je poudarek samo na tem, kaj ne smemo, nič pa, kaj moramo, skoraj nič. Nič ne bi bilo narobe, če bi stroka tukaj izdelala vladni program za preventivni dvig imunosti.

Zapiranje v stanovanja in hiše je dobra možnost za virus, saj ga ne vidijo uv žarki, telo je v krču, stiska ohromi imunski sistem, hran postane zgolj navad, ni zadosti gibanja, ni zadosti vitaminov. Po drugi strani je pa to priložnost za farmacevtsko industrijo, da dodatno služi s prehranskimi dodatki, C vitami, cink, D vitamin in še in še. Notranja tišina ljudi pripravi do tega, da se umikajo vase, da so neusposobljeni za boj s življenjem samim in z virusom. Volja ubije viruse, volja do življenja, do biti, ne pa volja do imeti, to je razlika. In ko sodoben človek začuti, da bo slabo realiziral voljo po imeti, ga mineva volja po biti, tu se začne dodaten problem in dodatna možnost za virus. Tak je jutranji razmislek pisatelja. Bodite vedri, zaupajte moči svoje volje.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj