Širok pomen, te, v teh dneh tako zlorabljene besede, ne more zajeti vsega, kar naj bi zares predstavljala. Splošna predstava o kulturi je bržkone samo takšna, ki smo jo navajeni in ki ji dajemo družbeno legitimnost. Kultura, to je nekaj, kar je za vsakdanjo rabo le v manjši meri nuja, po sodbi preproste politične logike in nemalokrat tudi večinsko mnenje. Definicija kulture, ta pojem, je za običajnike: malo glasbe, malo petja, opera, balet, gledališče, kino, koncerti, video filmi, knjiga, proslave z recitiranji, galerije … Sodobne umetniške prakse so pač na obrobju, računalniška grafika, animirani filmi, stripi, sodoben izrazni ples … in še bi lahko našteval. Sama vsebinskost kulture pa je že bolj zapletena in ne vedno zares razumljena. Pomen kulture v tem korona času je morda mišljena kot koristno kratkočasje, kot tista dejavnost, ki ljudem lajša stisko eksistenčnega brezcilja in strah pred realno krizo. Ta je mišljena kot izguba zaslužka, izguba osnovnih možnosti za razvoj in rast v fizičnem smislu. Duhovno preživetje v tem trenutku nikogar zares ne skrbi. Politika se ukvarja s korono krizo na način, kjer so administrativni odloki pravi bič za neposlušen narod, ki je tako neubogljiv, da zboleva. Ne bi se spuščal na področje politične ocene trenutnega stanja, ostal bom kar pri kulturi in politiki kulture. Politično odločanje, kaj je in kaj ni kultura, je bilo v mnogih civilizacijah osnovno orodje oblikovanje javne podobe civilizacijske kulture. Iz tega sledi, da je vsaka državna tvorba imela v svojem bistvu tudi kulturniški aparat, ki je pomagal usmerjati ljudi, da so častili prav tisto, kar so oblasti želele. Vsi strogi režimi, če hočete totalizmi, so se oplajali s servisom kulture, ki so jo znali vkleniti v svojo obrtno nujo. V času korone pa se je kultura na nek način znašla sama v sebi in se je morala zanašati sama nase. Izgovori, da je zdaj tak čas, da ni denarja za kulturne institucije in programe, je iz ekonomskega stališča povsem upravičen, zaradi družbenega duhovnega zdravja, iz tega vidika pa ne. Rekli boste, vi kulturniki samo prosjačite denar, delat pojdite. Mnogokrat sem že to slišal, pa se nisem uklonil, pisal sem, vodil literarne delavnice, vodil fotografski tečaj, skratka dajal sem se kulturi in nisem prosjačil denarja. In v tem boju nisem sam, veliko nas je, tudi v koronski krizi. Pomen kulture je v tej kriz še večji, kot ga zna politika ovrednotiti in pripoznati. Ljudje berejo, gledajo filme, poslušajo glasbo, žejni so besede, slike, tolažbe, če hočete. Kar je kruh za telo, je kultura za dušo, in tega se stehniziran globalni duh  ne zaveda. Tam, kjer je samo gola profitna prizadevnost, tam kultura umira ob šampanjcu in v bleščicah, tako to je. Glorificiranje kulture je seveda drug ekstrem.

Koliko kulture zares hočemo? Veliko, če je le zastonj. Vrednote imajo svoja obdobja. Kultura je v kriznih časih tisti rešilni splav, na katerega silijo tudi tisti, ki zanjo niso bili pripravljeni odriniti niti centa. Kot književnik vem, v kakšnem stanju je branost, vem, koliko malo knjig se kupi. Ampak knjiga je samo ena od kulturnih dobrin, ki je dala slovenstvu najmočnejši pečat, da je z njim opremilo družbeno pogodbo, ki se ji reče država. In kako ta država skrbi za rast in razvoj knjige, vam lahko povem iz lastnih izkušenj – mačehovsko. Cel sistem je v razsulu, zaprte so knjigarne, knjižnice dihajo na škrge, male založbe umirajo, kot kaže tudi bralci izginevajo – pa spet obrnjena optika, izposoja raste, po internetu se naročajo knjige – korona: kulturni fenomeni. Dogajajo se mali koncerti, ki so dostopni na internetu, vse je zdaj tam. Kaj pa živi ljudje, kje so. Zaprti v politično določenih katakombah, kjer naj gojijo svojo pohlevnost in naj ne nagajajo oblasti, kajti oblast, to so super možgani, ki imajo vse pod nadzorom in vedno vedo, kaj je dobro za vas, da ne bo to brano kot kritika ali  navijaštvo za določeno oblast – ne, vsaka oblast se tako vede, prav vsaka, vseh barv. Opustite misli, opustite osebno strategijo življenja, ker je tu moderna oblast, ki ve, koliko kulture je še zdravo zaužiti, da ne skvari duha. Kot sem že omenjal, vsaka oblast hoče imeti kulturo pod svojim nadzorstvom, da bi ji bila pri roki, kadar bi jo rabila. Nujnost ukrepanja v koronski krizi je povsem nekaj drugega kot pa politika kulture, to sta povsem ločena segmenta politične strategije. Oblast ima pravico biti oblast, ker jo ji je po demokratičnem brevirju, dalao v roke ljudstvo na volitvah. Vendar to še ne pomeni, da ljudstvo ne sme nergati. Pozicija in opozicija sta dinamična pola vsake demokratične ureditve. Žal pa se odločanje o kulturni politiki zgodi na način, da je preglasovalni aparat vedno v prednosti. Pustimo politiko, saj je brezpredmetno razpravljati, koliko kulture pa je v politiki sami. Torej, spoštovani, kultura bo v teh dneh zlajnana pesem, bo tema dnevne politike, bo dokazovanje, da pa smo okulturnjeni, da smo zavedni, da smo, ne vem kaj.  In ne nazadnje je kultura tudi kultura materinščine; tukaj je pa že kar preveč žerjavice, ki me pekli. Z jezikom delamo kot z neko uporabno rečjo in jo sproti prilagajamo potrebi kapitala. Kapital hoče, da bi govorili jezik sužnjev, globalni jezik, in bi bili tako profitno bolj vodljivi. S tem, ko nekomu ubiješ jezik, mu ubiješ del duše. Seveda so kulturne produkcije, ki ne potrebujejo jezika, slikarstvo, kiparstvo, ples, glasba … Brez slovenske knjige, pa ne bo slovenske identitete. In zdaj se vprašamo, koliko pa je profitna slovenska identiteta tudi v korona krizi, koliko ljudje moji? Poznate odgovor, kaj? Zato gre, koliko nas samih sploh zanima to, da bi še bili to, kar smo bili in smo še, koliko moči je še v tem, da bi še bili, koliko? Identiteta se zgradi s kulturo in z jezikom, tukaj smo pa polagoma leni plavalci v brozgi globalne kulturne površnosti, v morju kiča in načrtno bebavih nadomestkih za realno udobno življenje.

Če se vrne h koronakrizi, se spomnite ploskanja na balkonih in petja v sosednji Italiji v prvem velikem valu, se? Tudi pri nas je bilo nekaj posnemovalcev. In koliko je kulturne spontane produkcije na medmrežju. Lep dokaz, kako je človek žejen in lačen kulture. Tišina krize kriči na svoj način, ki je politika ni sposobna spoznati in priznati, ker so politiki vseh barv in odtenkov seštevek egoističnega prizadevanja za oblast in moč in nič več. Samohranilstvo je kulturi od nekdaj podeljeno. Talenti so danost in to danost moramo kulturniki brezplačno deliti – le redkim uspe unovčiti svoj talent za povprečno življenje – pa smo spet tam v zakonitostih trga: delaj samo tisto, kar lahko prodaš. In kakšen bi bil svet, če bi delali res samo tisto, kar lahko prodamo? Bolj je vprašljivo dejstvo, kaj so ljudje pripravljeni kupiti, če pa jim je bilo velikokrat podarjeno – tukaj se začenja nova zgodba o menjalni vrednosti kulture. V koronakrizi naj bi bili kulturniki dežurni lajšitelji in nič več. Ko bo mimo, naj gredo delat! Kaj je treba ljudem knjige, kruha jim je treba, lepih oblek, dobrih avtomobilov, ogrevanja, udobnih stanovanj, ne pa knjige, lepo vas prosim. Mar res? In spet sem prebral alegorično knjigo, roman, ki govori o zažiganju knjig: Ray Bradbury Fahrenheit 451 – kako pripravno branje za koronsko krizo in za te dni, ko poveličujemo pesnika in to na njegov dan smrti – še en paradoks slovenske duše. Nam jih ne bo treba zažigati, same bodo propadle, če bomo le hoteli. Boj med kulturo in kapitalom je v vseh obdobij žilav in trd. Tam, kjer si je kapital omisli mecenstvo, tam je dal kulturi krila, to tudi drži. Pri nas je pokroviteljstva nad kulturo tako zelo malo, da kulture zagotovo ne štejemo za svojo osmislitev, žal. In še v nečem smo nenavadni. Poveličevalci smo nekaj osrednjih figur ob kulturnem prazniku – eni in isti velikani so izpostavljeni. Zakaj ne bi dali mlajšim dovolj prostora, da izpostavijo svoj talent naši nečimrni presoji. Saj nismo imeli samo teh – tudi na lokalni ravni, nista samo Pilon in Lokar, imamo tudi druge, mlade, ki obetajo, na njih je treba zidati hiše bodočega sobivanja, na njih, ne pa samo na preteklosti, prihaja čas za nova nadstropja.

Pa pridejo drugačni časi, ko bodo ljudje dovolj zažejani in lačni in se bodo nenadoma zavedali, da je usihanje kulturnega humusa hkratno usihanje njih samih, njihove vpetosti v narod, v zatišje pred stisko, v moč, ki ti jo da le humus lastne identitete iz katere ženejo tihi bori in lipe.

Ob prazniku kulture iskrene čestitke vsem, ki se ji nesebično razdajajo in svoje moči tkejo v nemirno telo Slovenskega naroda, bičanega od korone in kapitalske grabežljivosti. Preživeli bomo, o tem ne dvomim. Časi bodo drugačni, vidim jih, vonjam jih, slišim jih – celo šelest listanja knjig slišim, si mislite.

* Naslovna fotografija: Bojan Bizjak

Deli Nazaj