Zadnje čase slišim čedalje več novic o zapiranju mojih najljubših ljubljanskih kotičkov za različne dejavnosti. Redkejše so v tem času zgodbe o odpiranju in uspehu. Pa vendar se je tudi tokrat izkazal kapitalizem, ki je omogočil zelo uspešno odprtje prve Ikeine trgovine v Sloveniji.

Nakupovalno središče BTC v Ljubljani je letos februarja dobilo novega paradnega konja, ki tja privablja še dodatne trume kupcev. Na pobudo staršev, ki so nujno potrebovali določen senčnik za svetilko, sem se bila primorana v Ikeo odpraviti tudi sama. Ampak saj sem slišala, da imajo na oddelku s hrano nekaj veganskih dobrot, tako da naj bi tudi jaz imela nekaj od tega. Nakupovalna izkušnja se je začela že nekaj dni pred samim obiskom z mamino e-pošto, ki je vsebovala seznam izdelkov z njihovimi imeni, kodami, merami in količino

Seznam (nepotrebnih) potrebščin iz Ikee. Posnetek zaslona: Sara Sakač.

Ker sem imela tako lepo pripravljen »shopping list«, sem se še sama potrudila in obiskala Ikeino spletno stran, da dopolnim seznam z izdelki, ki bi jih morebiti potrebovala tudi sama (ne potrebujem jih). Na spletni strani sem ugotovila, da moram za obisk trgovine imeti vstopnico, ki zagotavlja, da v prostoru ni preveč ljudi naenkrat in da se izognemo čakalnim vrstam pred vhodom. Presenečena (ne vem, zakaj me to še preseneča) sem ugotovila, da si termina ne morem zares izbrati, saj je bil v naslednjih petih dneh na voljo zgolj en sam okvirček z napisom petek, 12:45. Če sem želela za vikend staršem dostaviti njihov nakup, sem morala izbrati ta termin.

Vstopnica za Ikeo. Foto: Sara Sakač.

Seveda sem zamujala. In ker se v BTC-ju sploh ne znajdem, sem imela vklopljeno navigacijo na mobilnem telefonu, ki me je pripeljala pred izhod parkirišča. Očitno tudi vrsto avtomobilov pred in za mano. Gospod, zaposlen v Ikei, nas je usmerjal v pravo smer. Zavila sem na prvo parkirišče, za katerega se je zdelo, da spada k moji ciljni destinaciji – ni. Če nisem želela prehoditi več sto metrov do vhoda in potem še nazaj, sem se morala zapeljati naokoli do pravega parkirišča. Mimogrede, tudi v tej zmedi še zdaleč nisem bila edina. Kljub zamudi so me spustili v trgovino. Sama sem res nameravala nagrabiti stvari z maminega seznama in zapustiti prostore, vendar me je spremljala prijateljica, ki ni imela seznama, pa tudi razstavne prostore si je želela ogledati.

Ljudi je bilo absolutno preveč. Verjamem, da vodstvo in zaposleni upoštevajo vladne ukrepe, vendar nas je med razstavljenim pohištvom in predmeti vijugalo toliko, da skorajda ni bilo možnosti ohranjanja varne razdalje za preprečevanje širjenja koronavirusa. Pa tudi dotikanja kuhalnic v kuhinjah, vzglavnikov na posteljah in preizkušanja raznih pisarniških stolov se ni vzdrževal nihče. Medtem ko je takšna gneča dovoljena, pa študentje in študentke ne moremo, recimo, stopiti do oddelčne knjižnice, kjer bi bili v prostoru dve osebi in bi od gospe knjižničarke na varen način zgolj prevzeli študijsko gradivo. Kakorkoli že, na moje veliko veselje ena od prijateljic opravlja v Ikei študentsko delo, zato smo se lahko umaknile v njeno pisarno, ki je takrat zares dajala občutek zatočišča pred hektičnimi spalnicami in kuhinjami, polnimi ljudi. Ob zavedanju, da z nakupom dejansko sploh še nisem začela, sem se hitro odpravila v spodnjo etažo, ki sicer ni bila nič manj nagnetena, vendar je simbolizirala vsaj začetek konca nakupovanja. Res sem se potrudila čim hitreje poiskati izdelke s seznama in se odpravila na blagajno, kjer se je varnostna razdalja med obiskovalci znova zmanjšala na skorajda ničelno. V želji po čimprejšnjem odhodu in ob pritisku vrste obiskovalcev in zaposlenih sva s prijateljico vneto spakirali najin nakup. 

V mrzličnem hitenju in zmedenosti sem na koncu kupila še eno nepotrebno stvar – Ikeino vrečo. Foto: Sara Sakač.

Ko sva končno izčrpani sedli v avto in se začeli voziti, je tu in tam tišino prekinila le kakšna izjava v stilu: »Jaz sem čisto gotova …« Na koncu sva sklenili, da je najino čustveno in fizično stanje po tej izkušnji posledica dejstva, da nisva bili obkroženi s tolikšnim številom ljudi že več mesecev in da je to bil preprosto preveč »odrasel opravek«, na katerega najina študentska mentaliteta še ni pripravljena.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu Vsakdanjik in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k prebiranju tudi ostalih vsebin na omenjenem spletnem portalu.

Deli Nazaj