Po letu dni epidemije se prebujamo v novo realnost. Epidemija ni več krizni dogodek, ki aktivira vse naše moči in nas poveže v boju proti “sovražniku”, ampak postaja nova realnost.

Lani spomladi, v prvem valu epidemije, smo morali na hitro spremeniti svoj način življenja. Šli smo v “ilegalo” fizične distance, mask in razkužil. Med ljudmi je bilo zaznati strah pred boleznijo, pa tudi željo po sodelovanju in  aktivacijo za čim prejšnji konec epidemije. V medijih in na spletu je bilo opaziti veliko podpornih akcij, brezplačnih delitev znanja in storitev. Lokalna skupnost se je organizirala, podajala jasna navodila, delila zaščitno opremo, poskušala podpreti prebivalstvo. Razumeli smo, da so ukrepi potrebni, cilj je bil jasen.

Leto dni kasneje je vse drugače. Slika se je zameglila, cilj vse težje prepoznamo, vse bolj se zdi nedosegljiv. Izčrpani smo od ukrepov, nenehnih sprememb, nenehnega prilagajanja. Strah pred boleznijo se umika, čutiti je nedorečeno tesnobo, frustracijo, žalost, obup. Nekateri smo se uspeli prilagoditi, drugi še vedno upamo na vrnitev boljših časov. Sprejemamo delo od doma, zmoremo šolanje na domu, spletno nakupovanje, zoom srečevanja, elektronsko komunikacijo z zdravnikom in podobno. Uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije ni več problem. Ostaja pa žalovanje za kavo s prijatelji, pomladanskim piknikom, praznovanji rojstnih dni, sproščenimi popoldnevi na igrišču, druženjem v klubih, krožkih, pri molitvi, da ne omenjamo koncertov, predstav in zabav.

Psihologinji opažava spremembe v družbi in stiske ob dolgotrajni krizni situaciji. Med ljudmi je zaznati žalost, obup, strah in odpor. Starejši so osamljeni, preplavljeni z negativnimi novicami, strah jih je bolezni in njenih posledic. Osamljenost znotraj domov starejših občanov in doma vodi v  upad kognitivnih sposobnosti, slabšanje demenc. Zaradi manjše vključenosti v družbeno dogajanje starejši še bolj občutijo pomanjkanje podpore prijateljev in širše družine.

Pri aktivni delovni populaciji se kažejo znaki preobremenjenosti. V družinah je opaziti porast konfliktnosti in posledično tudi nasilja. Vse več je zlorab alkohola. Slišati je izjave, kot je: »Imam poln kufer korone, ne morem več.« Zaloge za prilagajanje so izčrpane. Ljudje predvsem boleče občutijo pomanjkanje druženja in medosebnih stikov. Raziskava na slovenski populaciji je pokazala, da v prvem valu epidemije pri srednji generaciji ni bila glavni vir stresa skrb zaradi zdravstvene ogroženosti, ampak so stres povzročile predvsem spremenjene življenjske okoliščine (čas, odnosi) in strah pred posledicami epidemije (Zager Kocijan, Kavčič, Avsec, 2020).

Na področju duševnega zdravja ljudje potrebujemo veliko spodbud, novo upanje in ustvarjanje. Potrebujemo jasne informacije in usmeritve, ki dajejo občutek strukture, nadzora nad situacijo in s tem večji občutek varnosti. Potrebujemo sprostitev, zabavo, podporo prijateljev, ki bi kot protiutež uravnovesili energetske zaloge in zmožnosti za učinkovito spoprijemanje z vsakdanjimi obveznostmi. Naš živčni sistem po dolgotrajnem stresu kliče po regeneraciji preko sprostitve telesne in duševne napetosti. Koristijo nam zabavne aktivnosti, kot so npr. koncerti, komedije, ter sprostitvene dejavnosti, kot npr. stik z naravo, vadba čuječnosti, joge, dihalne tehnike, meditacija. Potrebujemo smeh, sočutje, vse, kar povezuje znotraj in zunaj. Psihologi spodbujamo načrtno gojenje upanja in hvaležnosti, postavljanje dolgoročnih ciljev, povezovanje z drugimi.

V praksi se je nabralo več dobrih primerov na področju duševnega  zdravja,  npr. telefon za psihološko podporo, različni članki v medijih, video gradiva, organizirane gibalne aktivnosti, umetniške dejavnosti. Primer dobre prakse za podporo zaposlenim so odprta, transparentna komunikacija v delovnih organizacijah, podpora in pomoč neposrednih vodij ter organizacije v celoti (Šokčević, Boštjančič, 2020) Raziskava je pokazala, da so najmanj podpore in ustrezne komunikacije s strani organizacije čutili zaposleni v državnih podjetjih, sledi javna uprava, najvišje pa so komunikacijo ocenili v zasebnih podjetjih (Boštjančič, Vižintin, Krajnović, 2020). Nekatere organizacije so zaposlenim omogočile zaupne razbremenilne pogovore s psihologi za razbremenitev čustvenih stisk in podporo pri reševanju problemov, organizirale so skupine za psihološko podporo.

Otroci in mladostniki so soočeni s čudnimi življenjskimi razmerami, manjka jim prostor in čas za igro, manjka vrstniška skupina, prostor za razvoj individualnosti, za preizkušanje, oblikovanje identitete. Primanjkljaje v znanju bo skozi leta mogoče nadomestiti, pomembneje je del pouka nameniti podpori in povezovanju otrok. Otroci in mladostniki zaradi velikih razlik v zmožnostih družin potrebujejo oseben in individualen pristop, pri čemer pomaga tesna komunikacija med učitelji in starši. V šolah lahko z majhnimi dejanji poskrbimo za sprostitev, humor, smeh. Nekatere šole so pri tem zelo uspešne, pomagajo si z različnimi projektnimi zaposlitvami ter treningi in programi nevladnih organizacij.

Pri svojem delu se srečujeva s porastom paničnih napadov, tesnobe, stisk ob razpadu družine, stisk ob boleznih. Ljudje v svojih psiholoških stiskah in težavah velikokrat ne dobijo ustrezne strokovne pomoči. Eden od vzrokov je slaba dostopnost do psiholoških storitev. Tudi na našem območju obstajajo večje potrebe po širitvi psihološke in psihiatrične dejavnosti znotraj zdravstvenega sistema, ki bi bila hitro dostopna za vse. Temu se pridružijo pomisleki o nujnosti psihiatričnega zdravljenja, saj svojega stanja mnogi ne doživljajo kot duševno bolezen. Družba še ni dovolj ozaveščena o pomembnosti sprotnega reševanja duševnih stisk. Kopičenje stisk pogosto privede do hujših in dolgotrajnih težav na področju duševnega zdravja in medosebnih odnosov.

Čeprav epidemija prinaša objektivne omejitve, lahko za uspešno soočanje s spremenjenim načinom življenja veliko naredimo tudi sami.

Začetek je lahko okrepljena preventivna zdravstvena dejavnost, dobra skrb zase: zdrava in uravnotežena prehrana, gibanje in skrb za telo, ozaveščanje občutkov, skrb za duševno stabilnost, dober nadzor kroničnih bolezni in dejavnikov tveganja. Tudi na področju preventivnih dejavnosti, od krepitve zdravja, preventivnih presejalnih programov in pregledov, do rednega spremljanja kroničnih bolnikov, nastaja vse večja vrzel med našimi cilji in realnostjo. Že več mesecev ne delujejo referenčne ambulante, prekinjeni so bili preventivni programi, manj je preventivnih pregledov, zaprti so Centri za krepitev zdravja.

Ob pojavu težav na področju duševnega zdravja je pomembno, da težave čim prej ozavestimo, raziščemo in jih poskusimo reševati. Pogostokrat za to ne potrebujemo farmakološkega zdravljenja, ampak zadostuje strokovna psihološka obravnava, ki vključuje podporni, razbremenilni pogovor, pomoč pri identifikaciji težav, smernice in priporočila za učinkovito reševanje in spoprijemanje z nastalo situacijo.

Ljudje smo socialna bitja. Brez svojega krdela ne zmoremo preživeti. Osamljenost navznoter in navzven nas lahko razžre. Zaradi nezadovoljenih potreb v odnosih je naša kvaliteta življenja pomembno znižana. Brez odnosov težje najdemo smisel za življenje. Epidemija je močno izpostavila  potrebo po pristnih, urejenih, trdnih odnosih. Relacijske potrebe po sprejemanju, spoštovanju, razumljenosti, izražanju sebe, po čustveni varnosti, pomembnosti, vrednosti, izražanju ljubezni, so temeljne človeške potrebe. Ne moremo jih zadovoljevati sami in le redko jih lahko zadovoljimo samo preko enega intimnega odnosa. Potrebujemo drug drugega - pristen človeški stik, dotik, čustveno uglašenost, podporo, sodelovanje.

V sodobni družbi, še posebno v težkih razmerah epidemioloških ukrepov, je spontano vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov oteženo. Pacienti poročajo o občutku osamljenosti, odtujenosti, občutku drugačnosti, nezaupanju in strahu pred ljudmi. Psihologi opažamo, da tudi na področju odnosov potrebujemo načrtno, vztrajno skrb, odprtost, ozaveščanje in učenje. Naše čustvene stiske načenjajo odnose. Velja tudi obratno: večja povezanost pomaga blažiti čustvene stiske. Želimo si, da se s stisko nihče ne bi soočal sam.

Ob osebnih stiskah in porušenih odnosih je modro čim prej poiskati pomoč. Psihologi smo vam za prvo psihološko razbremenitev na voljo na brezplačni telefonski številki 080 51 00. Upamo, da bo tudi večja dostopnost do strokovne pomoči na področju psihološke podpore doprinesla k čim lažjem okrevanju družbe po epidemiji in krepitvi zdravja prebivalstva.

Aneja Kodrič in Kristina Bratina

* Vir: Lep, Ž.,  Hacin Beyazoglu, K. 4. Rostoharjevi dnevi: Psihološki pogledi na pandemijo COVID-19, programska knjižica. Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. 2020

* Naslovna fotografija: Pexels

Deli Nazaj