Ste nekaj dni pred otvoritvijo Ikee na televiziji gledali film o Haroldu? Nesrečnem norveškem prodajalcu pohištva, ki je propadel, ko so nasproti njegove trgovine z masivnim pohištvom odprli Ikeo? Trgovino s pohištvom, ki ga zna z enim imbusom sestaviti vsak otrok.
Kar ni najbolj res.
Meni vrata v garderobni sobi že 2 leti visijo postrani in spodnji predal na predalniku mi non stop pada iz vodil, ampak to je že druga zgodba.
No, ta obubožani norveški Harold čisto popeni in se odloči, da bo ugrabil lastnika Ikee, Ingvarja Kamprada. Po spletu naključij res sreča tega starega skopuha, ko je sredi švedske zime ob cesti šraufal svojega starega volva. Ingvar prav nemarno prhne skozi nos, ko ga Harold pobaše s svojim saabom. Tako pač je. Ali si za volvo ali si pa za saab.
Ali si za NK Primorje al pa NK Gorica. Oboje ne gre skupaj. Kvečejmu batine.
Skozi film Ingvarja prikažejo kot zoprnega starca, ki vestno ugaša luči, non stop jezika, je siten kot driska, žleh to kuga, a obžaluje tista dva sestanka z nacisti.
Na koncu mu še Harold oprosti, ki je zaradi njega popušil trgovino, dom in penzijo.
Kako mu ne bi še mi?

Ali ste vedeli, česa največ prodajo v Ikei? Ne? Njihovih švedskih kroglic, ki jih strežejo v restavraciji. Zadnji recept za njih je prispeval Rene Redjepi, slavni chef ene izmed najboljših restavracij na svetu, Nome iz Kopenhagna.
Ali ste vedeli, katera knjiga je bila na svetu največkrat natisnjena? Nope, ni bila Biblija. In niso bile tablice, kot so nas učili v šoli. Bil je Ikein katalog. Vsaj do lani, ko so jih nehali tiskati. Razen letošnjega slovenskega, ki naj bi bil prvi v Sloveniji in zadnji na svetu.

Ikea je v resnici ena psihiatrična ustanova. V njej si vsak najde nekaj za svoje aktualno psihofizično stanje. Sveže zapuščena punca z roza počivalnikom pokaže fakiča svojemu bivšemu, ki ji roza stola ne bi dovolil niti mrtev. Blažene nosečnice stiskajo v rokah sivo miš in zelenega krokodila in se ne morejo odločiti, kaj bi izbral njen nerojeni Kai. Ali Princeska. Na smrt skregan par srednjih let sedi vsak v svoji kuhinji in trmari. Ločenca, ki sta požrla kup sranja, da si lahko spet ustvarita skupan dom in zdaj ji on ne dovoli imeti črne kuhinje! Ona pa zavija z očmi, ko si on izbere rjav usnjen naslonjač. Kot da bo sredi Ajdovščine s pogledm na sosedovo toplo gredo izpadel isto fensi kot nekje na švedskem otoku s pogledom na svetilnik in odsev kamina v oknu.

Tudi jaz sem šla v Ikeo na svoj terapijo, ko sem se prvič selila na svoje. Prav svoje svoje, od koder bom šla samo čez šrango ali z nogami naprej. Z najboljšo prijatlejico sva si izposodili Diva mobil. To je bil star pickup, ki je bil cel polepljen z roza folijo, na njej pa je bila narisana huda bejba. Najprej sva pred mojim blokom podrli celo vrsto kant za smeti, potem pa hop na gas in proti Gradcu. Ko sva se vračali, sva se ustavili na počivališču. Sredi turških tovornjakarjev, ki so se držali za svoje debele trebuhe in se glasno krohotali ob pogledu na najino roza mašinco sredi njihovih pokromanih zverin. Trmasto sva si nalili kavo iz termovke in iz torbe potegnili mamino potico. Je bilo pa le par dni po dnevu mrtvih. Takrat na Koroškem pečemo potice in se razhajamo s fanti. Ponudili sva jo tudi Turkom. Če bi midve nastopali v filmu s Haroldom, bi sledil prizor, kako nama šoferji s polnimi usti mahajo, ko odbrziva s parkirišča proti Ljubljani. Tokrat nisva podrli nobene kante.

In tudi vse pohištvo smo sestavile same babe. S tistim odličim občutkom, da se pravo življenje šele začenja. In še 20 let kasneje sedim za mizo, ki sem jo takrat kupila v Ikei. Tokrat je prebarvana na belo in spremenjena v pisarniško mizo. Pod belo barvo se skrivajo nešteti fleki rdečega vina, nešteti spomini na druženja s prijatelji, ki jih več ni.
Mogoče pa moram v Ikeo. Po novo upanje. Po nove fleke vina.
Kaj pa veš, mogoče srečam še stare prijatelje.

* Kolumna je bil prvotno objavljena v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

Deli Nazaj