Pričakovanja in napovedi

Berlin. New York. Dallas. Munchen. Pot napovedi nove uspešne sezone presežnega turizma, s katerim smo se bohotili še v začetku leta 2020; ko naj bi skoraj nerealno osvajali vse oddaljene kotičke tako evropskega kot severnoameriškega turističnega trga; potovali naj bi 'odgovorno', z vlakom iz Slovenije na sejem ITB v Berlin ter v New Yorku partnerjem prikazali naše destinacije kot dobrodošle za vse, tudi goste z omejenimi gibalnimi sposobnostmi ter slepe in slabovidne goste. V zadnji četrtini pa bi v Dallasu morali skupaj z Luko Dončičem na dogodku Teksas čuti Slovenijo priigrati še tiste manjkajoče 'trojne dvojčke', ki so Sloveniji manjkali, da bi se dokončno ustoličila kot naslednja destinacija za ameriškega gosta.

Realnost in odpovedi

Da bo koronavirus dokončno destabiliziral potovanja, je turistični stroki postalo jasno že veliko prej. Prve odpovedi azijskih gostov so se zgodile že ob koncu leta 2019, kasneje so bili odpovedani prvi nepredstavljivo odpovedljivi dogodki: beneški karneval in praznovanja kitajskega novega leta. A  pravzaprav je za turistični segment prvi pravi knock-out prinesla prav odpoved berlinske turistične borze ITB: največjega svetovnega dogodka v turizmu. Za boljšo predstavo: to je sejem, kjer se letno v začetku marca zbere celotna svetovna turistična industrija, postavljajo se trendi in podeljujejo nagrade. Več kot 160.000 ljudi s praktično vseh svetovnih področij se za en teden pojavi v Berlinu. Tam industrija ljudi, za ljudi – industrija, ki brez premikanja in osebnih stikov ne obstaja in postane kvečjemu zoom klic, webinar ali Travel Channel – deli izkušnje, podpisuje pogodbe, postavlja trende in meri svoje kazalce uspešnosti. Organizator ITBja je le nekaj dni pred sejmom, za večino nas v tistem trenutku še vedno presenetljivo, borzo odpovedal. Le kako nepredstavljivo se danes sliši, da bi se lahko v marcu 2020 na razstavnih prostorih v halah na sejmišču v Berlinu gnetlo več kot 160.000 ljudi, zbranih s celotnega sveta. Opravilo bi se več milijonov sestankov, rokovanj, izmenjav vizitk, morda poljubov. Veliko bi bilo objemov, skupnih nazdravljanj in veseljačenj na obsejemskih zabavah, preden bi se turistična stroka razpršila nazaj v svoje mikro-habitate. Koronska permutacija v stilu največjih trilerjev.  

Za nas odpoved poti seveda ni prišla v poštev. Letalski angažma za New York je bil postavljen preko Berlina, pa tudi ideja o sicer skrajšanem obisku Berlina je bila predobra, da je ne bi izkoristili. Danes bi sigurno obžaloval, če tja ne bi potoval. Berlin je bil prvo izpraznjeno mesto, ki sem ga obiskal v letu 2020, a žal še zdaleč ne zadnje. Popivanja in pogovori z maloštevilnimi lokalnimi gosti na pol praznih lokalov ter dolgi sprehodi po tem neverjetnem mestu, je vse, kar je ostalo od berlinske turistične borze.

Pomlad v New Yorku

Že predno smo se še zadnjič na letališču Tegel (Berlin ima od oktobra 2020 novo letališče) vkrcali za JFK, je postalo jasno, da so tudi sestanki v New Yorku odpovedani. Pojavljati so se začeli prvi predlogi, da na pot sploh ne gremo. A to mene ni ne ganilo, še manj pa ne skrbelo četudi se nekako nihče več ni hotel pogovarjati o sestankih, planih in sploh turizmu ... 

New York je meni najljubše mesto na svetu. Tu sem v zadnjih letih preživel večino časa. Veselil sem se snidenja s prijatelji, obiskov mojih najljubših lokalov, knjižnic, točk v mestu. Prijatelj Blaž je v NYC potoval prvič in zame je bila to priložnost za ponovni stik s sicer presenetljivo pomladanskim Velikim jabolkom. A če je deloval Berlin nenasičen, je bil New York že prav neugodno prazen, skoraj ekskluzivno komot. Hoteli na Times Square so samevali, tujih obiskovalcev skoraj ni bilo, ljudje z maskami na podzemni so postajali bolj pravilo kot izjeme. 

A to Newyorčanov ni ustavilo, da se ne bi družili v številnih barih East Village-a in Brooklyna, restavracije so normalno obratovale in klasičen “ah, bo že kako” je seveda, kljub novicam, da se Evropa že počasi zapira, prevzel tudi nas. New York, ki je samo nekaj mesecev kasneje postal eno od ključnih svetovnih žarišč in se je dobesedno ugasnil, je takrat v marcu 2020 še vedno žarel in svetil, pa četudi le še kot nekakšna ulična petrolejka. 

'Teksas' v Texasu

Dogodek z Dončičem je bil seveda odpovedan, kot so bile tudi skoraj vse tekme lige NBA. To je bilo jasno že takoj prvi dan, ko smo prispeli v Dallas. Pričakovano se je takrat počasi začel zapirati tudi New York in vzhodna obala ZDA. Texas je bil seveda poglavje zase; mask ni bilo videti, saj je virus bil bolj problem demokratičnih teorij zarote kot pa neka nevarnost in globalna pandemija. Spet nam ni ostalo drugega, kot da spremenimo plane, vzamemo brezplačno nadgradnjo na največji možni RAM pick-up tovornjak in business trip spremenimo v road trip po Divjem zahodu. Od Dallasa pa do predmestja Austina, vse od mesta Paris (znano po istoimenskem filmu Wima Wendersa) in Texararkane na meji z Arkansasom. Craft pivo še v Louisiani in Oklahomi. Čeprav se nam je do takrat dokaj dobro uspevalo izmikati koronskemu orkanu, se je tudi tej sreči bližal konec. Trump je najavil prekinitve povezav z Evropo in naslednji dan smo že bili na Lufthansi za Munchen. 

Pot domov v pozabljenem letalu Lufthanse 

Na prestopnem letališču v Atlanti je bilo ravno dovolj časa, da je Blaž kupil prvih nekaj mask. Do takrat maske nisem nikoli ne imel ne kupil, saj  mi še danes predstavlja nekakšen oklep. Skoraj predapokaliptično so se brala tudi Whatsapp sporočila iz Slovenije, da naj prinesemo maske in razkužila, saj jih je pri nas zmanjkalo! Vznemirjeno je bilo tudi osebje na avionu, ki je, mimogrede izgledal, kot bi bil na svoji zadnji poti brez povratka; skupaj z nami in osebjem. 

V Evropi smo pristali 15. marca 2020. Letališče v Munchnu je bilo prazno. Le kopica oker taksijev in številni ljudje v maskah. Praktično vsi. V primerjavi z Ameriko se je zelo očitno v Evropi svet že ustavil: avtoceste v Nemčiji, Avstriji in Sloveniji so bile prazne. Še veliko bolj so bile prazne lokalne ceste, znak življenja so kazala le - takrat še vedno odprta - zloglasna avstrijska smučišča. 

Izolacija in poletje doma

Sprva je nastopila prisilna karantena, ki pa je je kmalu prerasla v prostovoljno bivanje v objemu narave Trnovskega gozda. Vsakodnevni sprehodi na vrh Javornika, čemaževa juha in skrb, da ogenj v peči na drva ne ugasne. Poletje je minilo v duhu kolesarskih potepov. Kolo je v pravem času ponudilo tisto nadomestilo odvisnosti od mednarodnih potovanj, katerih ni več bilo. Obiskal sem zgolj enega najbolj popularnih mest Italije; Firence. Še eno v seriji mest, ki bi moralo avgusta pokati po šivih z gosti iz Amerike, Azije in drugih evropskih držav, a je tokrat samevalo skupaj z zatemnjenimi hoteli in v odmevu naveličanih domačih najstnikov, ki so popivali pred palačo Uffizi ali na Ponte Vecchiu.

London

Psihogeografija Londona

Septembra je napočil čas za povratek v London. To je bil tudi edini let, ki sem ga opravil v zadnjem letu. Prvi šok je nastopil že takoj ob prihodu. Postaja Victoria je v času, ko je običajno najbolj obremenjena, praktično samevala. Na vlaku podzemne železnice v vagonu sedimo trije zamaskirani potniki. V mestu skoraj ni tujih turistov, le redki uslužbenci, ki še hodijo na delo. Večina lokalov je zaprtih. Takega Londona še nisem doživel.

A sčasoma se, kot tudi na vse drugo, navadiš tudi na takšnje velemesto. Slišiš zvonove, za katere prej nisi niti vedel da obstajajo, opaziš spomenik ali zgradbo, katera te prej nikoli ni zanimala, in slediš izginuli reki Fleet, ujeti le še v podzemnih kanalih. Mesto je postajalo z vsakim lockdownom zgolj še bolj prazno; do te mere, da sta me januarja, tako ulični čistilec kot šofer avtobusa na cesti pozdravila, kakor bi nekje na samem v gorah srečala mimoidočega. A ironija je prav v tem, da bolj kot so se ukrepi zapirali, bolj mi je mesto začelo postajati polno: presežki še ne odkritih znamenitosti, delčki utrgane zgodovine, in vse neprebrane zgodbe, ki jih je skozi stoletja pisal London. 

Moje doživljanje mesta v času splošnega zaprtja je odkrivanje mesta na novo. City in Canary Wharf sta bila zame vedno samo finančna in poslovna predela, ki me načeloma nista zanimala. Covent Garden in Soho sta bila vedno preveč turistična. Danes skoraj vsak dan kolesarim, tečem ali se sprehajam po njihovih praznih ulicah ali vzdolž Temze. Našel sem psihogeografsko sobivanje z mestom, v katerem živim že skoraj četrtino svojega življenja, a ga nikdar nisem tako zelo spoznal: v vse podsloje samega mesta, brez ljudi in vsakodnevnih opravkov, le zgradbe in ulice in njihove brezčasne zgodbe.

Ironija duha časa, v katerem smo pristali, je prav v tem metafizičnem stanju, ko je delo od doma postalo dnevno druženje z ljudmi, ki so ti blizu, a si z njimi v dosegu le preko spletnih platform. In tehnologija ti omogoča, da si hkrati povsod in z vsemi. Ko pa se sam odpraviš v resnični svet metropole, se izgubiš v znanstveni fantastiki praznih ulic, zaprtih lokalov in predolgo pozabljenih novoletnih okraskov. Tvoja socializacija v živo je omejena na družinski mehurček ter prodajalce v supermarketih in kavarnah, katerim pa si tudi ti izbrana družba. Vse ostalo dogajanje je ujeto na spletnih platformah.

Kaj ostane mestom

Covent Garden na petkov večer popolnoma sameva, po Oxford Street pa lahko sredi dneva kolesariš, ne da bi se držal za krmilo kolesa. Pri postaji Bank greš skozi križišče ne glede na barvo semaforja. In če kjerkoli v centru Londona zaviješ z glavne na stransko ulico, postane tesnobno; skoraj kot bi pričakoval, da ti bo pot prekrižal zombi. Kje je prihodnost mestnih in poslovnih središč? Pandemija bo enkrat preklicana in virusi verjetno zajezeni. Vprašanje pa je, če se bodo ljudje res vrnili v svoje prejšnje navade, vsakodnevne vožnje na delo v pisarnah in po nakupih. Kopičenje v centralnih predelih mest, kjer smo bili navajeni, da je vse dostopno ob vsakem trenutku na enem mestu. Ali bo to eno mesto postal ekran našega računalnika? In če je to res nov center dogajanja, kdo bo napolnil ulice, trgovine, hotele in restavracije v Berlinu, Firencah, New Yorku in Londonu?

* Članek je bil prvotno objavljen v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

* Fotografije: Tine Murn

Deli Nazaj