Mladostniki so s tem, ko so izgubili stik z vrstniki izgubili svoje ogledalo in tako izgubili tudi sebe. V takšnem stanju postaneš predvsem zelo apatičen. Izguba stika s sabo, pomeni izguba sebe. Ne veš več kaj imaš rad, kaj ti ni všeč, kaj si želiš, na internetu preverjaš in iščeš razne motnje.

Pogovori in prijateljstva so virtualna, pogovori z namišljenimi prijatelji, druženje z žalostjo, strahom, ležernostjo, vse bolj kot pa nek pristen stik in pogovor s sovrstnikom, učiteljem, trenerjem ali drugim odraslim, ki ga mladostnik ceni in ga doživlja kot zaupnika.

KO SE ZAPREŠ V SVOJ SVET začutiš morda močne občutke, ki se pojavijo v obliki anksioznih motenj, paničnih napadov, utesnjenosti izgube smisla. Pri najstnikih vse večkrat slišimo »nima smisla...«. Torej, nihilizem, kot sodobno razmišljanje o prihodnosti. Zakaj bi torej živel?

KO NIMAM OBČUTKA KONTROLE zunaj sebe, jo iščem v sebi … povečale so se motnje hranjenja, spremenile so se navade, izginilo je tisto, kar mladostniku daje pomen, oziroma zavedanje, da je mlad.

To so druženje, zabava, sproščenost, odprtost, ... Google ve veliko, ne zmore pa vzpostaviti stika s teboj, s tvojo osebnostjo. Z njim ne moreš govoriti in mu zaupati … Potrebujemo osebo, nekoga, s katerim bomo imeli stik, ODNOS. Odnos je tisti, ki nas oblikuje. Lahko nas rani ali zdravi. Brez odnosov smo prazni in v epidemiji smo izgubili predvsem odnose. Tudi družina, ki je bila skupaj in je povezana, lahko izgubi v nekem trenutku stik in postane apatična družina, brez pravega iskrenega pogleda in objema.

KO SE TI NABERE PREVEČ in je epidemija le še kaplja čez rob, takrat potrebuješ strokovno pomoč. Beremo in slišimo koliko mladih je v stiski, kako dolge so čakalne vrste pri psihiatrih, psihologih, tudi psihoterapevtih. Sama še nikoli nisem imela toliko klicev na pomoč, klicev staršev, ki se obračajo name, ki potrebujejo pomoč za svojo družino in njihovega otroka. Situacija nas je vse (predvsem pa mlade, ki so še bolj v zasanjanosti, v svojem svetu) odnesla iz prizemljenosti in zavedanja kdo smo, kaj želimo, kam gremo …

PRIZEMLJITI SE, pomeni biti fizično in psihično tukaj in sedaj. To lahko naredimo na različne načine. Predvsem pa tako, da začutimo sebe, lahko tudi koga blizu nas. Prizemljitev je lahko objem, lahko je hoja v hrib, kopanje po zemlji, kuhanje … Veliko stvari je, ki te lahko prizemljijo, če se jih zaveš. Vklopiti je potrebno vsa svoja čutila in zaznati vonj pokošene trave ali spomladansko petje ptic, hoja po neravni površini skozi gozd, dotik hladnega zidu, pogled v oblake, …

Z RAMO OB RAMI S TERAPEVTOM. Mladostniki se radi pogovarjajo in duševne težave že nekaj časa niso več tak tabu kot nekdaj, postale so del naših življenj. Pravijo, da pogovor zdravi. Sama pa trdim, da je v terapiji predvsem odnos tisti, ki zdravi in preko katerega se ponovno naučimo zaupati, postaviti meje, iskati rešitve, svoje vire, pripraviti svojo vizijo in reševati težave. Iz terapije, iz ran, ki so bile, odneseš polno novih spoznanj o sebi, o svoji družini. Rane se zacelijo, ti pa odideš s pospravljenim nahrbtnikom. Spet lahko zadihaš s polnimi pljuči, se sproščeno usedeš na kavo in mirno sediš sam s sabo ali v družbi prijatelja.

Ko zacelimo svoje rane, ugotovimo, da smo z brušenjem ustvarili diamant.

* Svoja spoznanja sem delila z vami specializantka sistemske psihoterapije, Nina Baša, ki z otroki in mladostniki odkrivam njihove stiske in bolečine, celim rane in z družinami raziskujem njihovo dinamiko. Nekateri pravijo, da radi prihajajo ker sem »domača«, jaz pa menim, da sem samo iskrena in tega je v teh časih vse manj.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina - junij 2021

Deli Nazaj