V tem najlepšem obdobju, ko bi šli povsod in počeli vse, ko energija kriči in se vse zdi tako preprosto, smo bili utišani. Zbudili smo se v jutro, za katerega nihče od nas ni pričakoval, da se bo razvleklo v leto, ki še kar traja, zaprti proč od prijateljev, družbe in večine aktivnosti. Utišani so bili zvočniki koncertov in vzporedno z njimi utišano življenje, kot smo ga poznali.
Meseci, ko smo imeli več časa, so bili prepojeni z iskanjem, iskanjem konca zadušljivih omejitev, iskanjem smisla in predvsem sebe. Brezkončne ure video klicev in vseh mogočih srečanj prek Zooma. Večji del dneva smo se pogovarjali z ekranom, se mu smejali in skozenj reševali svet. Tako zelo blizu, a hkrati v popolnoma drugi galaksiji smo pluli skozi življenje in čakali, da bo spet poletje. V sebi sem kričala po svobodi brezkončnih cest in tujih krajev, ki so kar naenkrat postali tako zelo daleč, po brezskrbnem smejanju in spontanih izletih, po dihanju gorskega zraka in druženjih, kot smo jih poznali prej …
In vendar – ko kar naenkrat nismo vsako sekundo svojega dneva nekje bili, nas je mirnejši način življenja prisilil, da smo, v poplavi pogovorov in neskončnega seznama hitenja, nehali ignorirati sami sebe. Kaj se zgodi, ko se svet razblini in ostaneš nad prepadom svobode sam? Kdo si takrat? Kaj narediš z življenjem in v kateri odtenek modre ga prebarvaš?
Hotela sem proč. Proč od vsega, od ikon na zaslonih, ki niso dale miru, proč od izgubljenosti in črne luknje prihodnosti, ki se je v vsej svoji surovi negotovosti razlila v večnost, proč od malodušja, proč od propadlih načrtov in deževnih dni. In potem sem se v nekem trenutku zavedela, da se vse, kar človek za srečo potrebuje, skriva v njem samem, in se vprašala, ali nismo v hitenju vračanja v normalnost pozabili pogledati vase in se odločiti, kateri del normalnosti je vreden tega vračanja.
Sreča srečanja, ki je risala iskrice in nasmehe, nam je v teh časih pristno dokazala resnične vrednote življenja, ki ga ne (z)moremo živeti sami. Sončna idila lanske pomladi, ki je ob zatrtju vrveža končno postala opažena, je dišala po miru in med sprehodi smo se brezskrbno smejali življenju. Takrat je sijala hvaležnost. To leto je (bilo) lekcija (za)upanja in majhnih bleščečih drobcev, ki so sestavljali mozaik življenja.
Na burji mladosti razpiramo svoja jadra in gledamo naprej. Tja, kjer je spet poletje in kjer bomo lahko odplesali obljubljeni ples. Tja, kjer nas čakajo še neodkriti koščki sveta, neskončne noči in globok ocean. Tam se svoboda neopazno preliva v šumenje morskih valov in relativnost časa se izgubi med jutranjim svitom in izpolnjujočo večerno zarjo.
Tam nekje na obzorju,
zrem v miren prizor veličine.
Zlata, ki se lenobno preliva v svetle odtenke,
ki brez strahu dosegajo platno modrine.
Vzame si čas,
poteze čopiča umirjeno puščajo sledove,
čeprav se njegova zgodba izteka, sije,
kot da se ne bi zavedali teme, ki prihaja.
Ne hití, v njem ni slutiti nemira in naglice,
ne trudi se pozlatiti celega platna, v spokojnosti se lesketa le delček.
Počasi se sij razleze čez obzorje in v vedno nežnejšem sijaju tiho spreminja barve svojega slovesa.
Ne ozira se na svet, ki drvi okoli njega,
prihodnost mu ne pride do živega.
Nič ne počne, le tam je,
prepuščen prelivanju nebesnih odtenkov.
Ljudje okoli njega ga gledajo, mrzlično, kot da bo ušlo,
poskušajo dokumentirati njegovo veličino.
V resnici pa ga sploh niso pogledali,
hitijo naprej, hitijo in se ženejo, da bi ujeli vse te enkratne priložnosti in sončne zahode,
ne zavedajoč se, da prav vsakega zamudijo.
On nadaljuje s svojim slikanjem,
vedno bolj žari v svojem miru.
Intenzivne rdeče lise se počasi prelivajo v magento.
Še vedno ni strahu, ni hitenja in tekmovanja.
Sva le tu, v trenutku, ki traja,
zdi se, kot da sem na valu, ki me nosi v neskončnost.
Iskreni nasmeh izpolnitve.
Tihi zvoki v ozadju, prežeti s svežim večernim zrakom se kar naenkrat izkristalizirajo iz vsakdanje neopaznosti.
Relativnost časa se izgubi v trenutku in v slikarski predstavi se zgubi, kot da je izgubil svoj pomen.
Temne gubajoče poteze prekrijejo nežne odtenke in tanka rdeča črta na obzorju umirja temno modro.
Barvna igra je prešla v tišino, zvonjenje naznanja konec dneva,
temne modrice so še edini ostanek tega razodetja sanj in moči.
V tem koncu ni strahu, hitenja in krikov nemoči.
Le svoboden ples življenja je v spokojnosti dal vedeti, da je to le nov začetek.
* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina - junij 2021
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
