Tale #metoo se mi zdi vedno večje pretiravanje.

Ženske so se združile proti skupnemu sovražniku, istočasno pa pozabile, da smo od nekdaj največje sovražnice druga drugi.

“Ljube soženske, čuvajmo si hrbte!” z odrov filmskih prireditev vpijejo v svilo, zlato  in diamante potunkane filmske dive.
Ja, pa jada! In kdo, hudiča, je soženska?

“Ženska ženski volk, pravi star rek”, se je enkrat ob mojo družbo prijateljic obregnila gospa v čajnici, ko smo opravljale prijateljico, ki je takrat ni bilo z nami. Njena smola pa taka … Takrat smo jo samo debelo pogledale, danes pa vedno bolj vem o čem je govorila.

Koliko frendov je spalo s tvojim bivšim fantom? Nobeden. Vsaj ne, da bi ti vedela za to. Koliko tipov se ti je zlagalo, da v obleki iz streča izgledaš božansko? V resnici pa spominjaš na šunko v črevu. Nobeden. Koliko žensk ti gleda v oči in ti laže, da nimaš gub, v resnici pa izgledaš kot na soncu pozabljen delišes? Vsaka. Koliko žensk ti pove, da tvoje noge v balerinkah izgledajo kot debeli hlodi? 0:100 za moške. Koliko žensk te je poklicalo:”Kam ga bova zakopali? V prtljažniku imam kramp in lopato!” Točno dve.

Zato se nehajmo farbat, da smo ženske krdelo, ki bo izboljšalo svet. 

Jaz verjamem, da ženske zmoremo vse same. Je pa res treba moškim odrezati še tisti košček jajc, ki jim ga niso mame nabile na domač plot? A ni lepše zaplahutati s trepalnicami in nemočno pokazati na prazno gumo? Ali bom spet morala s kombijem podreti celo vrsto kant za meti, ko se bom selila?  Brusila koso? Vrtala v beton? Lovila pajke? Tudi mahnem lahko koga, če je treba. Ampak zakaj?

Fizična moč je še najmanj, kar ženske potrebujemo od moških. 

Potrebujemo njihovo podporo. Spoštovanje. Zaupanje. Upanje. Njihovo samozavest in pogled poželenja. Potrebujemo njihov del možganov. Z njimi smo močnejše.

Vedno več je napačnih stavkov. Vedno več je napačnih pogledov. Komplimentov. Noben vic ni več politično korekten. Vedno z njim nekoga užalimo. Ampak taki vici pač so. Z enim prizadanemo Mujota, z drugim Juda, s tretjim Bosance, Črnogorce, Angleže in Nemce. Blondinke. Korošice.  Ali res želimo živeti v družbi, kjer je vse roza in modro? Črno in belo? Kdaj je žalost postala ekskluzivna pravica in edina prava resnica? Komu pripada in komu ne? Vsak nosi svoj križ. In vsak nosi svojo žalost. 

Nisem še slišala, da bi kje praznovali dan neplodnosti. Dan splava. Dan parov brez otrok.  Če hočemo biti utelešena pravica, potem bodimo pošteni do vseh. In nehajte objavljati fotografije škrbastih punčk, ki gredo prvič v šolo. Se kdo vpraša koliko je parov, ki tega nikoli ne bodo dočakali? Kake muke trpijo?
Veliko nas je takih. Zato ne mi zameriti, ko povem vic o pokopališču.

Niso samo moški krivi za tanjšanje ozonske luknje, vojne in lakoto. Prenizke plače žensk, premalo frajerk v Formuli  1, premalo astronavtk in premalo predsednic držav. Moški so večkrat prepotentni. Prevečkrat nasilni. Nekateri so pijanci, drugi manipulatorji, tretji navadni prešuštniki. Ta brihtni so večkrat vse zgoraj našteto. 

A ženske nismo nič boljše.

Bojim se dneva, ko bodo moški rekli, da nas imajo poln kufer in ustanovili #metootoo.  Dovolj bodo imeli tega, da jih ženske imamo za samo zaradi mišic. Da nam blazno sedejo njihovi komplimenti. Krediti, ki jih plačujejo. Večerje, na katere nas vodijo. Šopkov, ki nam jih vsake toliko kupijo. Šofirajo avto 12 ur v kosu. Držijo lase in štango.  Igrajo igrice na telefonu, da lahko same v miru gledamo film z Bradom Pittom. Se z nami pogovarjajo. Nas izzivajo.  

Če nas bo kaj pokopalo, bo to ignoranca.  Ignoranca do soljudi. Do prihodnosti. Samozadosnost. Nevoščljivost. Spletne platforme, ki mladim kaže izkrivljeno resnico teles. Lepote. Načel, ciljev in vrednot. Krivi smo vsi. Moj svet brez moških bi bil sila dolgočasen.  Od njih sem se naučila največ.

Se utrdila, izbrusila. Se naučila biti pokončna, močna in zvesta. Moški me je naučil nositi jogi, voziti kolo brez rok, smučati, skuhati srnji ragu in voziti traktor. Moški me je naučil biti samozavestna, boriti se za resnico in sovražiti krivico.  Bila ljubljena. In biti prizadeta. Vedno znova sem se naučila biti vesela in se preglasno krohotati. In vedno znova sem jih z veseljem zatožila prijatelicam, ki imajo kramp in lopato v prtljažniku.  Prijateljice so ene in edine. Ampak brez moških bi svet bil res beden. Bil bi brez vonja in brez okusa.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj