Lahko tudi v tej številki ostajamo v hotelski sobah? No, pa dajmo. Pred časom sem že omenila, da tu in tam dopustujem sama. Prav ste prebrali. Brez prijateljice, ki žaluje za svojo bežno ljubeznijo, prijatelja, ki ne more sprejeti, da ga je bivša prebolela, ali sestrično, ki raje preživi prosti čas na telefonu, kot da bi skupaj z mano opazovala svet, ki naju obkroža. In zdaj si že priznam, da se svet vrti okrog moških. Oni pa okrog svoje osi. Škoda. Zato se očitno ne najdemo. Tisti samski namreč. Orbite ne pridejo v bližino druga druge, kaj šele, da bi se pričele dotikati. Družbe se še najraje grupirajo po spolu. Čeprav letos ne bo bojazni, da bi koga spoznal ob preletu starega mestnega jedra, kjer bi nenapovedano spil kuhano vino. Slednje, če imaš srečo. Največkrat gre za sladkano vodo, pomešano s cimetom, potem pa povejte, kako bi se lahko ob tem pričele kresati iskre. Ni čudno, da moški ostajajo na hladnem pivu. Tam vsaj veš, kaj boš dobil. Ko pa kdo ob tebi naroči kuhan gin, pa pobegni daleč proč, kolikor te nesejo noge. Verjemi.

Še vedno pa je na voljo praznični pobeg tja, kjer se zaradi epidemične črne slike družbeno in družabno še niso zaprli ali smukaška sankarjada nekam na vzhodu, kjer zatrjujejo, da virus poti do njih še ni našel. Vleče me v hotel z gostoljubnim barom, v katerem je minimalni delež družin s preglasnimi otroki, nekoliko večji procent starejših parov, ki so že naveličani drug drugega in zadostno število samskih, željnih avanture. In žejnih. Se ve. Že iščem tiste butične in manjše, ki tržijo družinsko tradicijo, a je ponudba lahko tudi klavrna. Sem pa sedaj med iskanjem omenjenega pristala na tisti začinjeni strani, ki ponuja vikend sproščanja tako za pare, kot tiste med katerimi vztrajam sama. Prva destinacija, ki jo zagledam, ponuja grško križarjenje. Pazi: za september prihodnjega leta dan. Predaleč. Januar ponuja sosednjo Italijo. Kar dvakrat, in to na območju Bolonije. Preračunavam ure vožnje in se že predčasno sekiram ali se je za druženja treba obleči preveč ali premalo. Je spodnje perilo nujen okrasek ali odvečna krama? Ker če že, bi vsemu navkljub rada smučala. Kot takrat, ko smo s študentskimi kartami letno obiskali Tignes in nas hotelirji po nekaj letih niso več želeli sprejeti. Sedaj jih razumem. Pohištvo smo uničili. Oče mizar, odpusti mi. Pojedli vse, kar se je pojesti dalo. Na mah. Kot gosenice v sušnem letu in množičnem naletu. To ni bila skupina bodočih intelektualcev. Bila je horda neukročenih mladcev. Lačnih, žejnih in nepotešljivih (beri: sploh ne beri) in preprosto pozabi, kar si nameraval prebrati.

Najboljše so(n)čne zgodbe nimajo sobarice, ampak receptorji. Te najraje opazujem pri prijavi. Vedno znova me sprašujejo, ali gospod parkira jeklenega vozička. Mar gospod potrebuje pomoč pri prtljagi, ali pa se najde ta, ki vpraša direktno: “Potujete sami?”

Takemu sem že zabrusila, da me bo obiskal le mlad čeden moški prihodnje dopoldne, ki sem ga našla na spletu, in si mislila: “Lahko pa me po službi obiščeš ti in mi umiješ lase. Posušila si jih bom sama.” Pa so bolj šokirani kot ob popoldanskih počitkih. Saj, če smo realni, so tako dobičkonosni, da bi jih morali bolje oglaševati. In vsak zaposlen se zaveda, da doprinašajo velik delež k njihovi plači. Pošteno, mar ne? Na njihov račun lahko izmaknete malenkost iz sobnega bara, ki so že po velikosti majhni, pa se konec leta ne bo poznalo. Čeprav tega ne priporočam. Ni vredno. Količina je tako mizerna, da ne poteši niti jutranje slabosti. Tako. Sedaj veste.

Čakam na zbrane zgodbe, ki se bodo nehote spisale na delovnem mestu dolgega pulta recepcije z več desetletno tradicijo, kot tiste, ki jih nehote beležijo mlade sobarice. Knjiga bo doživela več ponatisov kot učbenik o izgorevanju, ki nikoli ne zgori. Ne glede na to, koliko knjig posameznik spiše. Vedno znova. Na eno ter isto temo. In seveda ne želim, da koga pokoplje lastna ambicioznost, ki jo zlahka proda v preobleki žrtvenega jagnjeta, želim le poudariti, da moje prijateljice to kupujejo. Vedno znova. Vsako posebej. Pri nakupu knjig za (samo) pomoč so bolj vztrajne, kot pri iskanju moškega. Prepričane so, da bo naslednja, ki jo najdejo na polici z naslovom Novo iz oddelka, ta pa se imenuje Samopomoč in osebna rast, našle recepturo za lepše in srečno življenje.

Sicer pa je čas, da iz knjigarn skočim nazaj v hotel. Ti me pač od nekdaj privlačijo. Ko zaradi njih zapustim domači naslov ponujajo zasebnost. Družini zlahka rečem, da grem na ogled turističnih znamenitosti, pri čemer govorim popolno resnico. Priznam pa, da sem najbolj vesela tistih atrakcij, ki si jih lahko ogledujem med štirimi stenami še tako turistično zanimivega mesta.

* Naslovna fotografija: Unsplash

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj