Za Lokalne Ajdovščina že lep čas nisem nič napisal. Nobene zamere z uredništvom, samo služba in preostanek obveznosti, podpora pa ostaja. Izvirne novice iz vipavsko-ajdovskih rajonov brez nepotrebnega sentimenta in podpihovanja ene, druge ali celo tretje in četrte strani. To je redkost te dni. Pa ni namen, da bi delal reklamo Lokalnim Ajdovščina. Ko urednik Matjaž poprosi za kolumnico, je to prijetno opravilo. Skratka, Matjaž je tokrat rekel, da naj napišem karkoli oziroma, da naj povem kako vidim domače kraje iz Ljubljane. Pretežno živim v Ljubljani, čez vikende, če je le mogoče, se vračam v domače Vrhpolje, tako da se kakšno razliko da opaziti.

Zadnje čase se mi zdi, da živim in delam na gradbišču, misli posledično niso povsem zbrane in se zato opravičujem za umanjkanje ostrine. V Ljubljani stanujem blizu Celovške ceste, ki je v intenzivni prenovi, sosed nad mano v bloku očitno nekaj renovira, v službi zamenjujejo okna, zraven se gradi manjša stolpnica, ko prihajam iz Vipave domov, vozim že dva meseca po razriti cesti oz. makadamu, ki se pripravlja na prenovo cestišča. Predstavljate si, da bi imeli lokalne volitve vsako leto, država bi se na mah spremenila v velikansko gradbišče. Gradbišče je sicer neprijetno glasna in umazana stvar, a hkrati obeta.

Isto je z razlikami med Ljubljano in vipavsko-ajdovskim okolišem. Oboje ponuja pluse in minuse. Tam v »žabarski kotlini« je lahko poleti strahotno vroče, a kljub temu, da ima Vipava še kakšno stopinjo več, je v Dolini znosnejše in rad se vračam »na vikend«, med trte, kolesarit na Kras, zvečer v hladen hram, poleti pod zelene latnike, pokrajina za navdih in predih. Ljubljana pa je mesto, kamor greš v službo, kamor greš s prijatelji, sošolci in sodelavci na pir, kjer se stotič izgovoriš mentorju, da boš sedaj pa zares dokončal magisterij.

Kaj pa Ljubljančani oziroma turisti v Dolini? Do njih smo pokroviteljsko zasmehljivi. Kot bi želeli namigovati na to, da je naš prečudoviti zeleni raj okupiralo mesto. Saj veste, ljubljanske targe, ki ne znajo parkirati pred Marjanco oziroma pred Ave, glasne influencerske družine v parku, dedki, ki sprašujejo po poti do Gold Cluba, mestne tete, ki z avtom zabredejo po enosmerni. V vsem tem bi videli nekakšno tiho zaroto oziroma kakor bi zvečer ob špricu radi rekli: »Mene žje ne bo nobjedn farbu.«

Vse v redu in prav, če se ne bi hkrati bahali s turističnimi atrakcijami in vabili obiskovalce. Saj poznate naše danosti; unikatna prenočišča, vrhunske gastronomske lokacije, tlakovanje trgov, sejanje pločnikov, osvetlitve križišč, vsaka lopa je trajnostno naravnana, trgatev je postala turistično doživetje. Vsak iztisnjen sok je butični, vsaka suha klobasa je butična. Radi bi postali urbani, kot bi se na vse pretege trudili dokazovati, da nismo na podeželju.

In kaj je potem narobe z »najlepšim mestom na svetu«, ki ima, mimogrede, podobne postulate? Konkurenca zagotovo ni, a na njem nas vse (z)moti. Hkrati pa bi šli tja: študirat, se zdravit k zasebnikom, tam bi delali kariero, šli bi se fotkat na Tromostovje, šli bi gledat Dončića, poslušat Andrea Bocellija, občudovali bi lučke in se nacejali s kuhančkom oziroma letos zgolj jedli kostanj. Dvoživke očitno ne živijo le v kotlinah.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj