Ajdovščina je, tako pravijo, ime dobila po ajdih, junakih iz slovanske mitologije, velikanih, ki so nekoč davno živeli po slovenskih hribih in gorah ter na njih gradili svoje velikanske, neosvojljive trdnjave. Takšna je, glejte, tudi veličastna Kastra v Vipavski dolini, skrivnostna ajdovska trdnjava, okrog katere je nastala današnja Ajdovščina.

Zato je menda pred štiridesetimi ali petdesetimi leti, v času globoke komunistične teme, vsak otrok v Jugoslaviji vedel za Ajdovščino – mesto velikanov. Kako bi bilo sicer mogoče, da bi ime majhnega mesta s pet, šest tisoč prebivalci postalo tako splošno znan toponim, do dandanes pa še nikoli nismo slišali za Črnomelj, Hrastnik, Logatec, Vrhniko ali Radovljico, mesta, ki so nekako enake ali podobne velikosti? Vsakomur od Vardarja do Triglava, ki je starejši od štirideset let, pa že sama omemba Ajdovščine izvabi nostalgičen otroški nasmeh?

Seveda, Fructal. Neprekosljivi Fructalovi sadni sokovi, iztisnjeni »v sodelovanju z naravo« in pakirani v revolucionarno oblikovanih tetrapakih, so pojem našega otroštva. Fructal pa ni bil edini velikan iz Ajdovščine. Po drugi svetovni vojni je to mestece v Vipavski dolini postalo pravi mali industrijski fenomen z obrati Tekstilne, Mlinotesta in številnih drugih tovarn.

Med velikani iz Ajdovščine je bilo tako tudi Splošno gradbeno podjetje Primorje, ustanovljeno leta 1946, ki se je kmalu razvilo v resnega gradbeniškega giganta. Ta je zaposloval tisoč petsto delavcev, skupaj s štiridesetimi sestrskimi podjetji pa celo več kot tri tisoč. V svoji zlati dobi, v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa je velikan iz Ajdovščine kupil veliko zemljišče na otoku Cres in tam – ob prelepem zalivu Gavza, samo nekaj kilometrov od mesta – za svoje delavce zgradil veličasten kompleks s skoraj dvesto bungalovi z družinskimi apartmaji.

Bralcem, mlajšim od štirideset let, bi bilo treba pojasniti danes težko razumljiv koncept delavskega letovanja: nekoč davno, v času, ko so živeli velikani, je bilo namreč običajno, da so podjetja gradila letovišča za svoje delavce. Na najbolj privlačnih lokacijah ob obali Slovenskega primorja, Istre, Kvarnerja, Dalmacije in Črne gore so socialistični industrijski in drugi gospodarski velikani v tistih letih zgradili na stotine delavskih počitniških domov, hotelov, apartmajskih naselij in kompleksov bungalovov, namenjenih letnemu dopustu jugoslovanskih proletarcev in njihovih družin, ki so v njih – to bo morda malce težje razumljivo – letovali povsem brezplačno.

Priznam, zveni kot mit in legenda, a naj spomnim: gre za zgodbo o velikanih.

Doba velikanov je trajala vse do leta 1991, ko je preko Alp prišel kapitalizem, ajdi pa so tiho izginili iz naše doline. Primorje Ajdovščina je vzdržalo še celih dvajset let, kot zadnji preživeli slovenski gradbeniški velikan. Naposled je pred točno desetimi leti – po dolgi in boleči agoniji – nekaj sto delavcev, ki so še ostali, šlo zadnjič skozi vhod na ulico in Primorje je odšlo na pokopališče velikanov, v stečaj, ki traja do danes. Mrhovinarji in hijene, ki jih je v našo dolino naplavila srečna kapitalistična prihodnost, glejte, že celih deset let glodajo ostanke Primorja iz Ajdovščine: tolikšen je bil ta velikan.

Pred nekaj dnevi so časopisi tako objavili, da so po dveh mesecih rednih licitacij prodali še zadnji bungalov nekdanjega delavskega letovišča Primorja iz Ajdovščine v zalivu Gavza na otoku Cres. Potem ko so skoraj sto šestdeset apartmajev iz kompleksa prodali že prej – nekaj jih je šlo v stečajno maso, nekaj pa jih je bilo privatiziranih v devetdesetih – so zadnjih osemintrideset privlačnih bungalovov razprodali na rednih tedenskih spletnih licitacijah v zadnjih dveh mesecih.

Bralcem, starejšim od štirideset let, bi bilo treba pojasniti težko razumljiv koncept privatizacije, stečaja in licitacije: bungalovi, ki so jih nekoč davno, v času, ko so živeli velikani, proletarci iz Ajdovščine – prav tisti, ki so pred desetimi leti pristali na cesti – s svojimi rokami zgradili zase in za svoje družine, so bili zdaj zmagovalcem tranzicije prodani po neverjetno zmerni ceni pet tisoč petsto evrov za kvadratni meter. Na zadnji licitaciji, ki je potekala prejšnji teden, so štiri apartmaje, velike štirideset kvadratnih metrov, prodali na primer za fantastičnih dvesto sedemdeset tisoč evrov, en bungalov s pripadajočo teraso, tik ob morju, pa – to bo morda malce težje razumljivo – za sanjskih tristo šestdeset tisoč evrov oziroma devet tisoč evrov za kvadratni meter. Za primerjavo povejmo, da toliko denarja stane kvadratni meter na absolutno najbolj prestižni in najdražji lokaciji na Hrvaškem, na legendarnem dubrovniškem Stradunu in v okolici.

Da ne bo pomote, tukaj ne gre za luksuzne vile na morju: to so majhni bungalovi, ki najpogosteje niti niso zgrajeni kot samostojni objekti, ampak v blokih z dvema, tremi apartmaji. Kompleks skromnih poletnih počitniških nastanitev, zgrajen »v sodelovanju z naravo«, v gostem borovem gozdičku na sami morski obali – v katerem so proletarke in proletarci skupaj z otroki in kolegi iz službe nekoč preživljali zaslužene brezplačne letne dopuste – je danes, glejte, mali slovenski Dubaj, bolestno drago in luksuzno letovišče za morilce velikanov, njihove poletne ljubice in otroke Instagrama.

Iz časa ajdov – legendarnih junakov socialistične mitologije, ki so nekoč davno živeli na naši obali – je na koncu, glejte, ostal samo še veličasten kompleks bogataških utrdb na otoku Cres, nekoč davno letovišče velikanov. Ajdovščina je, pravijo, dobila ime po njih, a mi danes vemo, da gre za legendo: mitološki velikani ajdi, graditelji čarobnih bungalovov v zalivu Gavza, so pravzaprav dobili ime po Ajdovščini. Mestu velikanov.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v prilogi Objektiv, časopisa Dnevnik. Kolumno objavljamo na našem portalu z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k spremljanju tudi ostalih vsebin v časopisu Dnevnik.

Deli Nazaj