Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteV informativno svetovalni pisarni v Ajdovščini je postal tipični uporabnik mama mladostnika, starega nekje med 16 in 22 let. Njen sin preživlja dneve ob igranju računalniških igric, ne hodi v šolo in nič ne dela. Mame so v stiski in nimajo pojma kaj narediti. Tako kot tudi mnogi drugi starši, so že zdavnaj izgubile občutek, da bi svojim otrokom ali mladostnikom postavile kakršnokoli omejitev.
Učinkovito zdravljenje digitalnih zasvojenosti
Pametne elektronske naprave so dodobra osvojile naše domove. Poleg mnogih koristi se kažejo tudi številne negativne posledice njihove uporabe. Po besedah terapevta Miha Kramlija, ki se že dvajset let posveča zdravljenju pacientov z nekemičnimi zasvojenostmi, naj bi danes več kot 50 odstotkov otrok in mladostnikov preživelo prosti čas v virtualnem svetu. Skupaj z moderno, otroku prijazno pedagogiko, ob pomankanju avtoritete in delovanjem po principu ugodja (delamo tisto, kar nam je fajn) vodi do neobvladljivih otrok in mladostnikov. Posledice so, med drugim, vidne v šoli, kjer otroci ne zmorejo slediti pouku, imajo velike težave s pozornostjo in so izrazito motorično nemirni. Število digitalnih zasvojencev* iz leta v leto narašča in popolnoma se lahko strinjamo s trditvijo Mihe Kramlija, da gre za problem s katerim se bo morala spopasti celotna civilizacija. V centru za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici so se prvi v Sloveniji začeli ukvarjati z zdravljenjem digitalno zasvojenih. Na začetku, pred dobrimi dvajsetimi leti, je bila večina pacientov zasvojenih s trdimi drogami, danes pa že prevladujejo nekemične zasvojenosti. S podobnim trendom se srečujemo zaposleni v Skupnosti Srečanje (Don Pierinova komuna), kjer začenjajo prevladovati, poleg zasvojenih z marihuano, za zdravljenje zelo trdovratni digitalni zasvojenci. Najpogosteje gre za mlade odrasle, zasvojene s spletnim hazardiranjem in pornografijo, ki so ob vstopu v komuno precej razčlovečeni, v visokih dolgovih in popolnoma nefunkcionalni. V informativno svetovalni pisarni v Ajdovščini je postal tipični uporabnik mama mladostnika, starega nekje med 16 in 22 let. Njen sin preživlja dneve ob igranju računalniških igric, ne hodi v šolo in nič ne dela. Mame so v stiski in nimajo pojma kaj narediti. Tako kot tudi mnogi drugi starši, so že zdavnaj izgubile občutek, da bi svojim otrokom ali mladostnikom postavile kakršnokoli omejitev. Posledično mladi pogosto ostajajo v svoji zgodnji otroški fazi in se ne morejo nikakor znajti v družbi, ki nenehno zahteva priznavanje omejitve. Starši, pa žal, niso več sposobni kritično gledati na nenavadno in neprimerno vedenje svojih otrok (sedaj že mladostnikov ali mladih odraslih) temveč ga raje olepšujejo in posplošujejo kot na nekaj kar je značilno za njihovo starost.
Kako učinkovito zdraviti digitalne zasvojenosti?
V zadnjih letih se za zdravljenje v komunah zanima vedno več mladih, zasvojenih z moderno tehnologijo. Deloma je razlog lahko tudi dejstvo, da so komune najbolj (pravzaprav edini) učinkovit program zdravljenja zasvojenosti od trdih drog in težjih primerov alkoholizma. Kot kažejo zadnje izkušnje, lahko zraven prištejemo tudi skupino digitalnih zasvojencev. Zapisano potrjuje komentar uporabnika, zasvojenega s spletnim hazardiranjem, ki je ob vstopu v komuno dejal: »Poskusil sem že mnogo različnih programov zdravljenja, vendar sem povsod lahko manipuliral in nemoteno hazardiral dalje. Dojel sem, da nimam več kontrole in nevzdržno drsim proti dnu. Globoko v sebi vem, da mi lahko pomaga edino komuna.«
Mnogo je razlogov za visoko učinkovitost zdravljenja v komuni. Najprej je potrebno ponovno poudariti, da poenotenih podatkov glede uspešnosti zdravljenja zasvojenosti ni. Kriteriji, s katerimi bi lahko določali uspešnost zdravljenja zasvojenosti, uradno sploh niso dogovorjeni. Izkušnje kažejo, da je uspešnost zelo nizka, sploh če v obzir vzamemo dejstvo, da se izredno malo zasvojencev odloči za zdravljenje, izmed teh pa le redkim uspe. Uradna psihiatrija sicer trdi nasprotno, saj pravijo, da so pri zdravljenju zasvojenosti (predvsem alkoholizma) zelo uspešni. Vendar bi lahko rekli, da je letvica postavljena zelo zelo nizko. Uspešnost zdravljenja se pogosto meri s tem, koliko mesecev po končanem zdravljenju posameznik uspe zdržati brez recidiva. Sam recidiv pa naj bi bil celo nujen za uspešno zdravljenje. Vsak z malo zdrave pameti ve, da je možno samo dvoje: ali piješ/se drogiraš ali pač ne. Nadalje vsi, ki delamo z zasvojenimi, dobro vemo, da zgolj prenehanje uživanja substance (katerekoli) še nič ne pomeni. Dejansko je to še najlažji del zdravljenja. To zelo dobro vedo mnoge žene alkoholikov, ki pogosto povedo, da je bilo bolje prej, ko je njihov mož še pil, saj je bil precej manj siten. Prav tako je veliko narkomanov, ki so lahko po zdravljenju v komuni kar dolgo trezni, vendar imajo popolnoma enak življenjski slog kot prej. To pa lahko pomeni le dvoje: mučenje samega sebe, ko s trmo vztrajajo pri abstinenci, in na dolgi rok zagotovljen recidiv. Eno substanco se pogosto zamenja z drugo in mnogi zdravljeni alkoholiki prezgodaj umrejo zaradi prevelike teže, prevelikih količin kave in nikotina. Podobno je z narkomani.
Tako ni jasno, kaj (poleg abstinence) pomeni uspešno zdravljenje. Zgolj abstinenca ali morda celostna sprememba življenjskega sloga: napredovanje v izobrazbi, službi, telesna aktivnost, duhovna rast, ureditev partnerskih in družinskih odnosov ipd.? Zdi se, da je vse drugo, razen abstinence, tako težko doseči, da strokovnjakom niti ni v interesu določiti in poenotiti skupnih kriterijev uspešnega zdravljenja in tako vzpostaviti nekakšen zlati standard, preko katerega bi se lahko z raziskavami dejansko enotno ovrednotilo uspešnost nekega programa ali metode zdravljenja. Tako ima lahko vsak program precej manevrskega prostora pri interpretaciji uspešnosti. Na koncu so edini pravi pokazatelj opisi primerov posameznikov, redki, vendar pomembni, mnogi navdihujoči in pretresljivi, ki kažejo, da se je vredno truditi.
Zakaj komune?
Zdravljenje zasvojenosti poteka na več nivojih. Prvi nivo je program ambulantnega zdravljenja, ki deluje v okviru psihiatričnih bolnišnic in dispanzerjev v zdravstvenih domovih. Primeren je takrat, ko ima zasvojeni dobro socialno podporo, je visoko motiviran in ima trdno voljo. Takih zasvojencev pa je izjemno malo, če sploh so. V poštev pridejo tisti (predvsem mladi), pri katerih zasvojenost še ni v polnosti razvita. Dobro je, ker je tak posameznik lahko normalno vpet v vsakdanje življenje, redno dela ali pa se šola.
Drugi nivo je program bolnišničnega zdravljenja, ki poteka v psihiatričnih bolnišnicah in traja od enega do šest mesecev. Namenjeno je posameznikom z dolgoletno in težjo obliko odvisnosti. Problem teh programov je naravnanost psihiatrične stroke na biološki model zdravljenja psihiatričnih bolezni (bolezen determinirajo biološki dejavniki). To pa vsaj pri zdravljenju zasvojenosti ne more biti učinkovito. Mnogo učinkovitejši je socio- in deloma psihoterapevtski pristop, kar so (in še) nazorno demonstrirali Hrvati, pri nas pa socialno andragoška metoda dr. Ruglja in različne komune. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je znani češki psihiater Jaroslav Skala dejal, da telesna aktivnost v naravi prispeva neprimerno več h korekciji vedenja kot terapevtska skupina, ki sedi in govori. Drugi problem bolnišničnega zdravljenja je relativna kratkoročnost programa, kar potrjuje dejstvo, da mnogi po končanju takega programa poiščejo pomoč še v kakšni izmed komun.
Možnost zdravljenja različnih zasvojenosti je tudi v izvenbolnišničnih programih, ki običajno potekajo v obliki terapevtskih skupin. Terapevtske skupine lahko potekajo pod vodstvom terapevta (pri nas visoko učinkovita socialno-andragoška metoda dr. Ruglja) ali pa kot skupine za samopomoč (komune, anonimni alkoholiki, narkomani, hazarderji itd.), ki so zelo učinkovite ravno zato, ker v njih ni strokovnih delavcev ali pa imajo precej stransko vlogo.
Pri zdravljenju zasvojenosti veljajo nekatera dognanja, ki jih velja upoštevati. V kolikor želimo dejansko doseči trajne spremembe, je potrebno spremeniti/ponuditi druge vsebine namesto substance, kajti način življenja je napačen in pripelje v zasvojenost in ne obratno. V odprtem tipu zdravljenja je praktično nemogoče uspešno zdraviti samske, narkomane, hazarderje ter težje zasvojenosti z alkoholom. Vedno bolj se to izkazuje tudi za digitalno zasvojenost. To nas ne sme presenečati, saj gre za težko zasvojenost, ki je vsaj primerljiva, če ne težja kot zasvojenost s trdimi drogami. To pogosto potrdijo tudi sami narkomani, ki običajno digitalnih zasvojencev ob vstopu v komuno ne jemljejo resno. No, ko slišijo njihovo zgodbo, mnenje hitro spremenijo in so enotni, da so slednji mnogo bolj oškodovani in precej na slabšem.
Mnogo je razlogov, zakaj omenjenih skupin ni možno uspešno zdraviti v odprtih programih, v kolikor je cilj popolna dolgotrajna abstinenca. Prvi je vzdrževanje in nadzor nad abstinenco, ki je praktično nemogoč pri omenjenih skupinah. Tukaj izrazito izstopajo digitalni zasvojenci, katere je v zunanjem okolju povsem nemogoče nadzirati. Drugi razlog pa je stopnja p/oškodovanosti zasvojencev. Zasvojeni z digitalno tehnologijo so mnogo bolj poškodovani, kot je, vsaj tako se zdi, splošno ustvarjeno mnenje. Pri narkomanih je do neke mere enostavno, saj po odtegnitveni krizi, po približno tednu dni, lahko začnejo precej normalno delovati. Razumejo navodila in pravila. Pri digitalnih zasvojencih pa ni tako. Po prihodu v komuno so še dolgo v svojem svetu in bežijo v sanjarjenje. Ne razumejo koncepta pravil in se niso sposobni držati reda ter opravljati, običajno že najlažjih, fizičnih opravil.
Nadalje velja, da tako narkomani kot digitalni zasvojenci, vsaj v primerjavi z alkoholiki, izredno hitro propadejo. Alkoholiki imajo, praviloma, ob pričetku zdravljenja še družino, ki je sila pomemben dejavnik uspešnosti zdravljenja. Narkomani in digitalni zasvojenci pa so pogosto sami, vsaj tisti, stari nad 20 let. Poleg izredno močne in trdovratne želje po substanci tako nimajo nobene podpore. Izgubili so stike z družinskimi člani, prijatelji, so pogosto na ulici, kradejo, manipulirajo in so v slabem psiho-fizičnem stanju. Za zdravljenje se odločajo šele, ko so dovolj na dnu in nimajo več prostora za manipulacijo ali pa vedo, da v kolikor nečesa ne ukrenejo, bodo umrli. Za zasvojene je dokaj značilno, da imajo travmatično preteklost v obliki psihičnih, fizičnih in spolnih zlorab ali pa pretirane razvajenosti. Posamezniki tako ne zmorejo obvladovati stresnih situacij in imajo nizko frustracijsko toleranco, so nesamozavestni, imajo zelo slabo samopodobo in samospoštovanje, niso zmožni komunikacije (mnogi imajo razvito socialno fobijo), prezirajo socialne norme, so sanjavi in predvsem nagnjeni k lagodnemu načinu življenja in iskanju užitkov. Ni potrebno poudarjati, da je za spremembo omenjenih lastnosti potrebno večletno zdravljenje, kjer je poudarek na spreminjanju življenjskega sloga in vrednot. Do omenjenih sprememb pa težko pride brez pomoči skupine, v kateri vlada hierarhičen (vertikalen) nadzor. Na koncu še dejstvo, da dlje kot posameznik uspe abstinirati, bolj uspešno bo zdravljenje. In ravno v komunah posamezniki uspejo sploh prvič vzpostaviti in dlje vzdrževati popolno abstinenco.
Komune so uspešne tudi zato, ker spodbujajo samostojnost, posvečajo pozornost vedenju v skupini in v konkretnih življenjskih situacijah. Osnovni princip je temeljita sprememba življenjskih navad preko sprememb in razvoja socialnih veščin, izobraževanja, čustvenega dozorevanja, razvijanja samostojnosti in sprejemanja odgovornosti. Temeljna metoda komune je intenzivno individualno in skupinsko delo, kjer se predvsem spoznava pomen prijateljstva in solidarnosti, zgrešenega prejšnjega načina življenja in usvajanja novih vrednot. Glavna terapevtska sredstva pa so fizično delo, premišljevanje, branje knjig, pogovori o mestu posameznika v življenju in družbi, pisanje dnevnika, šport ipd. V prvem letu se posameznik privaja na treznost, pravila in komunski red. V drugem letu utrjuje pridobljene veščine. V tretjem pa vrača skupnosti. Nadvse pomembno je prav to vračanje. Kajti uspešni posamezniki ali t. i. zdravo jedro so najpomembnejši dejavnik in zgled nekomu, ki je na začetku poti.
Komune delujejo kot samopomočne skupine in so se zaenkrat pokazale kot najbolj učinkovit program zdravljenja zasvojenih, ki potrebujejo dolgoročno zdravljenje zaprtega tipa. Seveda tudi tukaj rezultati niso bleščeči. Vendar je nekaj zelo uspešnih primerov posameznikov, ki so tudi opisani. V drugih programih, razen pri socialno-andragoški metodi, takšnih opisov celostnega dviga posameznika (še) ni zaslediti.
Zaključek
Glede na zapisano se pojavlja logično vprašanje, zakaj trenutno v Sloveniji ni dobrega medsebojnega sodelovanja različnih služb na primarni zdravstveni ravni, v šoli in centrih za socialno delo, kjer se srečujejo z mladimi »modernimi zasvojenci«, in na drugi strani komunami. Terapevt Miha Kramli pogosto javno izpostavi, da bi potrebovali več ambulant za zdravljenje nekemičnih odvisnosti (sem spada tudi in predvsem digitalna zasvojenost). Velika škoda je, da se ne izpostavi možnosti zdravljenja v komunah. V Sloveniji jih je kar nekaj in so, glede na zgoraj opisano problematiko, vsaj za resnejše primere digitalne zasvojenosti, precej bolj primerne kot ambulante. Prepričani smo, da bi dobro sodelovanje med ambulantami, bolnišnicami in komunami prinašalo dobre rezultate in bi rešilo marsikaterega mladega pred propadom. Predvsem pa se ne bi izgubljalo dragocenega časa in dopuščalo posamezniku, da poglablja svojo zasvojenost, medtem ko išče pomoč na odprtih tipih zdravljenja, predvsem psihoterapijo, ki zaradi omenjenih dejavnikov pač ne more biti uspešna, vsaj dokler zasvojeni ne konča visokopražnega dolgoročnega zaprtega programa. Pomembno bi bilo tudi, da se k problemu pristopi interdisciplinarno in se v prvi vrsti ozavešča starše, ki pri mladih s postavljanjem meja odigrajo ključno vlogo, tako pri prečevanju nastajanja zasvojenosti, kot tudi kolikor hitro se zdravljenje zasvojenega posameznika prične.
Dr. Uroš Perko je doktoriral na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. Zaposlen je v Zavodu Pelikan – Karitas. Je specializant Geštalt terapije, v Zavodu Mitikas nudi pomoč ljudem v stiski po Socialno-andragoški metodi.
V kolikor potrebujte pogovor in dodatne informacije glede težav z zasvojenostjo od prepovedanih drog, alkohola ali katere izmed nekemičnih odvisnosti lahko pokličite ali obiščete v informativni – svetovalni pisarni v Ajdovščini. Dosegljivi so na številki 030-646-946 ali preko spletne pošte: pelikan.ajdovscina@gmail.com. Uradne ure so vsak torek 9.00-12.00 in sredo 16.00-20.00 na Gregorčičevi ulici 17 v Ajdovščini. Za podporo se zahvaljujejo Občini Ajdovščina.
* Naslovna fotografija: Unsplash