Spomnim se, ko sva z Vidom prvič vstopila v majhno sobo na uvodno predavanje za alpinistično šolo leta 2012. Vid je pred tem že športno plezal, jaz pa sem od prvega razreda vsako leto hodil za sedem dni na planinski tabor s PD Podnanos. Pa gremo malo pogledat sem si mislil, tako, za foro. Takrat so bili prostori alpinističnega odseka še na Gregorčičevi ulici 20, kamor bo sedaj občina preselila del svoje organizacije. S šestnajstimi leti sva bila daleč najmlajša v sobi polni nekih čudnih tipov. Boštjan je Vida že poznal, mene je videl prvič, mi dal roko in rekel: »Ti si torej ta novi, dobrodošel.«

Alpinizem je kompleksna stvar, treba je kar nekaj kilometrine, da se ti stvari začnejo zdeti logične, predvsem pa, da počneš stvari karseda varno. Alpinistična šola te nauči osnovnih manevrov, praksa pa te nauči alpinizma. Zato je treba začeti z lažjimi smermi in vzponi ter jih skušati nabrati čim več. Da pa je to možno, potrebuješ nek krog ljudi, ki jih te zadeve zanimajo, ljudi, ki si isto kot ti želijo osvajanja nekoristnega sveta.

S podobno vizijo v glavi je Simon Ušaj leta 2002 začel s prvo alpinistično šolo v alpinistični sekciji Ajdovščina pri PD Ajdovščina (kasneje je postal alpinistični odsek - AO). Pred tem je kot študent in alpinist nabiral izkušnje in znanje v AO Vertikala. V bistvu so alpinistični odseki neka zadeva značilna bolj za Slovenijo, v tujini organizacije alpinističnih šol in odsekov na tak način in v takem obsegu ne poznajo kot pri nas. Odsek je namenjen izobraževanju, skupnim turam, odpravam v tuja gorstva in seveda druženju.

Simon je z njemu značilno železno voljo vodil sekcijo, izvajal alpinistično šolo in gradil alpinistično sceno (ločeno so jo tudi drugi posamezniki) v tem delu Vipavske doline. Kmalu so se mu pridružili še ostali alpinisti: David, Egon, Ožbej in Robi (kasneje še Boštjan, Dean, Tadej in jaz) ter skupaj razširili delovanje odseka, predvsem pa pripomogli k dvigu kvalitete vzponov v hribih doma in v tujini. Vse prigode se že leta skrbno beležijo na spletni strani ao-ajdovscina.si ter v WAV (Wajdovske alpinistične vesti), ki ni zgolj glasilo nekih dejstev, ampak tudi skrbno izbrani stavki druščine marginalcev, ki daleč od ljudi išče svoj mir.

Če iščeš nove poti za zbiranje všečkov na svojem Instagram zidu, potem ukvarjanje z alpinizmom verjetno ne bo najboljša rešitev. Pojdi raje do Otliškega okna in daj svoji kreativnosti prostor, da opiše ta izjemni trenutek, ki ga doživljaš. V alpinizmu ni slave, ne denarja. Tudi dekleta ne letajo za teboj, če si alpinist. Bolj verjetno je, da boš noč preživel na neudobnem bivaku stisnjen z drugim tipom. Gledal boš sneg, ki na plinu počasi spreminja agregatno stanje v tekoče. Razna umazanija te ne bo zmotila, važno, da je pitno. Razmišljal boš ali bi pojedel še eno Kekec pašteto s pretečenim rokom, ali bi jo raje pustil jutri za zajtrk. Preklinjal boš tanko spalno vrečo, ki si jo vzel s seboj za kompromis med težo in prostorom v nahrbtniku. Spanje je bolj čakanje jutra in prvih sončnih žarkov po katerih tako zelo hrepeniš, da odmrznejo premraženo telo in omogočijo mišicam normalno funkcijo. Med plezanjem besede niso potrebne. Oba v navezi vesta kaj je treba, komunikacija je minimalna: »Podri varovanje. Podrto. Varujem. Plezam.« Vmes kakšno nestrinjanje, po potrebi posvet kje gre smer. Če se tenzija zvišuje, večkrat opozoriš soplezalca, ki varuje, da naj bo pozoren: »Pazi, ker bom logde fuknu« (neobičajen izraz, ampak tako se pač reče - pomeni pasti).

Seveda si, kot razumno zdrava oseba, pasti ne želiš. Pridejo trenutki, ko se resno zamisliš o lastni eksistenci, češ, zakaj za vraga sem sedaj tukaj?! Tovrstni trenutki (podkrepljeni s slabim varovanjem, krušljivo skalo, mogoče izgubljeno orientacijo, zahtevnim/psihičnim delom) delujejo bolje kot vsaka meditacija tega sveta. Kar se tebe tiče, se lahko ves svet začne rušit, ampak v tistem trenutku obstajaš samo ti s svojimi mislimi in kontrolo svojega telesa. Prestavljaš se levo in desno, iščeš stop, ki bo (upaš, da ja) držal in nanj previdno stopiš ter z rokami iščeš ugoden oprimek, ki te bo povedel čez to kalvarijo, ki jo doživljaš. Groza te je ob misli na zadnje varovanje, ki si ga vpel 10m nižje. Saj višje bi lahko še kaj vpel, a se zaradi bojazni, da ti zmanjka opreme za izdelavo sidrišča, odločiš vmesna varovanja vpenjati bolj na redko. V glavi premlevaš že stokrat premlete samogovore: »Zakaj nisem ostal doma? Zakaj vstajam sredi noči? Zakaj vedno zmrzujem? Zakaj rinem v nepotrebne težave? Zakaj, zakaj?«

Boriš se z lastnimi mislimi in dejstvom, da si v skrajno nezavidljivem položaju. Samo to ti gre skozi glavo. Iščeš pot iz te zagate, treba bo naprej. To ni kot streljaška igrica, kjer greš znova, ko te enkrat eliminirajo. Treba je premagati psihični pritisk, da greš lahko fizično preko detajla.

Saj ponavadi gre. Lepo je, ko gre čez. Lepo je, ko si na varni polički, ko je do vrha lažje plezanje III stopnje. Ko je še par ur dnevne svetlobe pred teboj, ki bo ravno prav za sestop do avta. Takrat si pomirjen. Občutek imaš, kot da lebdiš nad oblaki. V bistvu ne potrebuješ veliko, da to spoznaš. Ko računaš kaj boš oblekel (več za toplo ali manj za hitrost), kaj boš jedel (več za večerjo ali več za zajtrk). Ko varčuješ s tekočino, da ti ostane 1l dovolj za ves dan. Ko je norma dobrega ležišča samo to, da ni pod teboj ostrega kamna, ki te zbada in da je kolikor toliko v zavetrju. To so stvari, ki postanejo pomembne. Vse ostalo je samo šund nekega sveta daleč stran od tebe. V bistvu se stvar od pamtiveka ni kaj bistveno spremenila. Pomembno je zatočišče, hrana in toplota. Šele za tem pride na vrsto risanje po stenah in igranje na piščal ter misel na kratkočasne aktivnosti. Ko prideš nazaj dol je lepo. Čutiš neko notranje zadovoljstvo. Sledi veselje, sproščenost in evforija. In življenje je lepo.    

Tukaj pa spoznamo drugi del alpinizma in posledično tudi vlogo alpinističnih odsekov - družabnost. Ker ni vse v plezanju, zmrzovanju, psihi, nočnem vstajanju in vleki 20kg nahrbtnika na Nanos za trening. Alpinizem je več. Alpinizem so ljudje, ki so ob tebi. So dobri prijatelji, znanci ali pa samo nekdo, s katerim si enkrat nekaj plezal. Alpinizem so prijetni sončni vzhodi in opazovanje zadnjih sončnih žarkov, ki se tiho poslavljajo. So zvezde, ki celo noč sijejo nad teboj. So frakcije nekega trenutka, ki je minljiv, a v tebi odmeva še dolgo za tem, ko ga ni več.

Zato je odsek pomemben, ker združuje isto misleče ljudi pod eno streho. Ker širi energijo, "vibe", med ostalimi, ki so tam, da to začutijo. Predvsem se tukaj dobro počutijo neobičajni, drugačni, marginalci, čudaki in razni mazohisti. In pa seveda tudi čisto povprečni ljudje. Alpinistični odsek omogoča skupne plezalne vikende (Dolomiti, Paklenica, Julijske Alpe), izobraževanja, alpinistično šolo, občasne žure in pivo ali dve po sestanku v Ave. Poleg vsega pa tudi marsikdo najde svojega soplezalca / soplezalko za smeri izven plezališč in gora...

10 let nazaj je vodenje sekcije prevzel Boštjan Mikuž in po opravljenem izpitu za alpinističnega inštruktorja sekcijo spremenil v alpinistični odsek Ajdovščina. Boštjan je z vrhunskimi vzponi v Alpah in prvenstvenimi smermi v Patagoniji in Kirgiziji dvignil kakovost odseka in 2017 predal vodenje Egonu Pavlici. Egon je povezoval odsek s sosednjimi odseki in skrbel za kakovostno izvajanje alpinistične šole ter plezalnih tur.

Od 2020 pa je vodenje odseka padlo name. Ni sicer nekaj, kar bi si želel, ampak nekdo pač mora to prevzeti. In na nek način je tudi prav, da vrnem odseku vsaj del tega, kar sem prejel. Dal mi je mnogo in ne znam si predstavljati življenja, če tiste jeseni ne bi prestrašeno vstopil v sobo na Gregorčičevi 20 in povedal, da sem Matic.

Letos alpinistični odsek Ajdovščina beleži 20 letnico svojega delovanja. V tem času je nacionalni izpit za alpinista opravilo 8 članov ter 2 člana za alpinističnega inštruktorja. Zraven pa cela miriada tečajnikov in alpinističnih pripravnikov, ki so aktivni na raznih področjih od plezanja v skali, snegu, ledu, mešanem terenu, turnem smučanju, športnem plezanju, bolderiranju in drugje. Ker smo alpinisti v stenah tako resni, si na ravnem radi privoščimo več sproščenega vzdušja in da ne rečem - na trenutke tudi prvin dekadence.

Odseku kot celoti želim vse najboljše ob dvajsetletnici, dobro praznovanje (20ka je ponavadi bolj divja zadeva - govori se, da pride tudi DJ Gurtna), čim več aktivnih članov ter obilico dobrih, predvsem pa varnih vzponov.

Srečno!

Matic Štrancar, Načelnik AO Ajdovščina

* Fotografije: Marijan Močivnik & Nejc Marčič

Deli Nazaj