Natančno se spomnim trenutka, ko sem na delovni mizi v pekinškem hotelu prebrala navedbe ameriških obveščevalcev. Šle so nekako takole: »Vladimir Putin bo z začetkom invazije na Ukrajino počakal do konca olimpijskih iger v Pekingu.« Zavila sem z očmi in si mislila: »Eh, to se itak ne bo zgodilo.«

Bil je sončen dan, z malo vetra. Skozi okno 24. nadstropja hotela v Pekingu ni bilo opaziti praktično nobene meglice, še smoga ni bilo tisti dan. Kot posebna poročevalka Televizije Slovenija sem na Kitajskem spremljala 24. zimske olimpijske igre. Že deset let se na Televiziji Slovenija praktično ukvarjam samo z zunanjepolitičnimi temami, športna tekmovanja, posebej zimska, pa spremljam ljubiteljsko, in sicer zato, ker so zimski športi preprosto »kul«. Z največjim navdušenjem sem pred kakšnim letom dni sprejela ponudbo odgovorne urednice, da se na teh igrah pridružim Športnemu uredništvu, poročam o slovenskih medaljah in vsem, kar igre prinesejo zraven.

Tudi na dan, ko sem prebrala zgoraj napisani stavek (zunanjepolitični novinar namreč nikoli zares ne neha spremljati sveta okoli sebe, čeprav je na najboljšem športnem tekmovanju na svetu) sem se s kolegi vozila proti smučarskemu središču Jančing. Navedbe ameriških obveščevalcev mi niso dale miru. Začela sem razmišljati o preteklih olimpijskih igrah in s pomočjo spleta kmalu ugotovila, da je Putin pravzaprav že dvakrat prekršil tako imenovano olimpijsko premirje. To je bilo uzakonjeno že v času antičnih olimpijskih iger, in sicer zato, da bi športniki lahko varno pripotovali iz svojih držav. Rusija je v Gruzijo vkorakala avgusta leta 2008 in popolnoma zasenčila poletne olimpijske igre v Pekingu. Invazija na Krimski polotok leta 2014 se je prav tako začela med olimpijskimi igrami, takrat zimskimi v Sočiju. »Modus operandi je precej jasen, se bo to torej res zgodilo?« sem pomislila, a priznam, še sama sebi in svojim mislim nisem verjela.

Vladimir Putin je počakal. A le do konca olimpijskih iger, na paraolimpijske je pozabil. Morda ga je k nekajtedenski prestavitvi invazije nagovoril zaveznik, kitajski predsednik Ši Džinping, katerega je manj kot mesec dni pred napadom na Ukrajino obiskal. Mimogrede, Vladimir Putin je bil prvi tuji politik, s katerim se je Ši Džinping srečal v živo po dveh pandemskih letih osamitve. In to gotovo ni naključje.

Vladimir Putin je prekršil olimpijsko premirje. In pravzaprav nič ne kaže, da bo z obstreljevanji sosedov kmalu končal. Lahko si kdor koli kar koli misli o Združenih državah Amerike ali Natu, a dejstvo je, da Rusija vojaško napada sosednjo suvereno (!) državo Ukrajino. In ne, Rusija ne napada zgolj vojaških objektov in tako imenovanih nacionalističnih enot nacistov, kot to opisuje Putin s sodelavci. Napada stanovanjske bloke, šole, bolnišnice, mestne avtobuse. To so dejstva, o tem pričajo videoposnetki in predvsem ljudje, ki so pribežali v Slovenijo, ter tisti, ki že leta tu živijo, njihovi sorodniki pa so ostali v Ukrajini. Tri milijone ljudi je že zbežalo v druge države, še enkrat toliko se jih je, če jim je to uspelo, iz najbolj obleganih mest zateklo v druge kraje, večinoma proti zahodu Ukrajine, torej k meji z Evropsko unijo.

V desetih letih novinarskega dela v zadnji pisarni prvega nadstropja Televizije Slovenija, kjer je tudi moja miza, še nismo toliko jokali. Ja, vsaka vojna, vsaka naravna nesreča novinarja presune, a tokrat je, najverjetneje zaradi bližine, vse še huje. Najbrž nikoli ne bom pozabila trenutka, ko so ruske rakete zadele porodnišnico v ukrajinskem pristaniškem mestu Mariupolju. Iz bolnišnice so na improviziranih nosilih prinesli visoko nosečo žensko. Naslednji dan smo prek dopisnikov na terenu izvedeli, da nosečnica in otrok zaradi poškodb naslednjih ur nista preživela. Prav tako bom težko pozabila videoposnetek fantka, ki ga oče drži v naročju, malček pa vpije in ga ihtavo tepe po vojaški čeladi, ki jo ima na glavi. Deček ni želel, da oče ostane na bojišču v Ukrajini, medtem ko sta se morala onadva z mamo vkrcati na vlak. Če sta želela preživeti.  

V vsaki vojni, tudi v tej, na koncu nastradajo navadni ljudje. In njim je trenutno najverjetneje važno le, da jim ne bi bilo treba živeti v zakloniščih brez elektrike, vode in hrane, z zvoki alarmov in eksplozij okoli sebe.

Ali v 21. stoletju, ko že nešteto let ponavljamo »nikoli več«, to res ni možno?

Ob vseh teh grozotah zadnjih tednov velikokrat pomislim na olimpijski Peking. Ker čeprav sem se vso svojo študijsko kariero ukvarjala s političnimi, geostrateškimi ter obrambnimi temami in o tem pravzaprav rada pišem, bi se v tem trenutku z največjim veseljem usedla v nek časovni stroj in se preslikala nazaj v februarski olimpijski mehurček (čeprav so bili kitajski covidni ukrepi res strogi) ter se ukvarjala samo s športnimi temami. Ob teh, sploh če so Slovenci, še bolje Primorci na stopničkah, igra srce.

* Petra Marc, novinarka zunanjepolitične redakcija na TV Slovenija

* Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografija: Petra Marc arhiv

Deli Nazaj