Prvi pomladni dan je že mimo, rastline se prebujajo, ptički žvrgolijo, meni pa se zdi, da je plast zime še vedno na mojih plečih, pod katero ne morem dihati, kaj šele, da bi kaj videla. Novega, se ve.

Vem, da boste rekli, da samski posamezniki le jamramo. Da se ne znamo angažirati, poprijeti za delo, se bolje potruditi in celo vzeti usode v lastne roke. Ampak kako? Sedeš morda za mizo in spišeš načrt, potem pa zavihaš rokave in pljuneš v roke?

Ljubezenski romani opisujejo vse prej kot to. Zavihani rokavi in slina se pojavijo kasneje. Veliko kasneje. Pred tem pa se vse skupaj zgodi kar samo od sebe. Verjetno takrat, ko človek najmanj pričakuje. Takrat, ko ne pričakuje prav ničesar. Sama si zgodbo predstavljam takole in sem jo celo teden dni nazaj izživela:

Med malico sedim na terasi najbližjega bistroja. Za kosilo je bilo prezgodaj, sendvič pa se je na šanku valjal že od preteklega dne. Vsaj okusna kava je odtehtala nivo stresa v predelu prsnega koša, kjer bi se morali poditi metuljčki, pa je zevala le siva praznina. Samske smo pač tečne in razlogov je mnogo. Torej, kava je popita, sok v zadnjih vzdihljajih, pretrd kruh je ostal. Vstala sem kot bi želela stol kriviti za vse tegobe tega sveta in se ob obratu spotaknila ob nogo, ki je želela odvihrati mimo. Zaman. Brez močne roke, bi telebnila po tleh. Veste kako to izgleda? Moj oče bi rekel, da poljubiš tla. Dobesedno. In omenjena roka me je zadržala tako močno, da me je stisk celo zabolel. Seveda sem že hotela pričeti lajati, med zmrdovanjem soliti pamet in se šopiriti do te mere, da bi se moški ob meni pričel opravičevati, čeprav to ne bi bilo potrebno. Navsezadnje je bil moj rešitelj in temu ne gre gledati v zobe, temveč v oči. “O luba Gela,” bi rekla moja nona. V njih sem se zasanjala do te mere, da me je teleportiralo na osamljeno plažo. Taisti se je sklanjal nad mano, mi zašepetal na uho nekaj o ljubezni in jaz nisem bila sposobna niti govoriti. Topila sem se. Tako zelo, da bi me lahko ustnice ob naslednjem poljubu popile na mah. Brez slamice in to z enim samim požirkom. Kar naenkrat se nisem obremenjevala z obsegom trebuha, ki se je od lanske jeseni podvoji. Pretiravam. Seveda pretiravam, ko pa nimam realnih problemov. Pikice, ki pričajo o navadnem odstranjevanju nepotrebnih dlak pa so naenkrat izginile, ker sem se v tistem, seveda neprimernem trenutki spomnila na reklamo, ki govori o depilaciji bikini predela. Morda nisem edina, ki ob misli na prvo bikini depilacijo dobim občutek nelagodja in občutim celo strah pred bolečino. Letak me pomirja. Bojda so vse najihove kozmetičarke, ki opravljajo depilacijo opravile kar nekaj ur izobraževanja in praktičnega dela, preden so lahko pričele delati s strankami. Jaz sem prebrala "s starkami" in brala dalje. Hkrati se zavedajo, da gre za zelo intimen postopek in ga zato opravljajo v kozmetični kabini, za zaprtimi vrati, kjer sva samo jaz in kozmetičarka. Če bi želela, bi mi lahko priskrbela tangice za enkratno uporabo in, pozor, lahko sem seveda brez njih ter se po tem lahko dogovarjam o končnem izgledu, pozor (!), ne glede na poraščenost.

Podobno bi mi lahko rekli na banki, ko pridem po kredit. Ne glede na vaše dohodke, se lahko mirne duše dogovorimo za vašo zadolženost.

Kot to počnejo veliki akterji. Ker reklama pravi, naj mi ne bo nerodno, saj se kozmetičarka zaveda, da je bikini depilacija tudi velik poseg v intimni prostor, ob enem pa moram imeti tudi sama v mislih njeno strokovnost, saj to počne vsak dan. Kot eni lažejo in kradejo. Zadolžujejo državo na račun navadnega sloja. Na sodišča ne rabijo prispeti in nikomur za nič ne odgovarjajo ter brezsramno nadaljujejo svoje početje.

Ko vmes že pozabim na raznoliko odstranjevanje poraščenosti, na pobaline v ukrojenih oblekah in podbradek, njegova roka na plaži pa pričakovano drsi od trebuha navzdol, me prebudi ženski glas. Rezko vpraša, če je vse v redu in mu z glavo pomigne proti izhodu in takrat se zavem, da bi to lahko bilo usodno srečanje. Moja zgodba bi lahko bila podlaga za nov ljubezenski roman, če je že za telenovelo preskromna in on bi lahko bil moj.

Tako pa lahko pomladnemu vrvežu navkljub domišljiji pustim le prosto pot do rešitve, kako se bom za kopalke in vidno področje okrog njih pripravila do poletja. Očitno so vsi čedni, dišeči in uglajeni moški, ki mi prestrežejo pot, že zasedeni.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija je simbolična

Deli Nazaj