Moj dedek je narekoval modo na Koroškem, saj je bil direktor edine veleblagovnice od Titovega Velenja do Celovca. Imel je vstopnico za modne revije v skladiščih na Zaloški v Ljubljani, kjer sta v kreacijah Varteksa in Mure kraljevali Bernarda Jeklin in Manca Košir. Po koncu modnih revij je izbral obleke po svojem severnokorejskem okusu, jih stlačil v fičkota in se podal na dolgo pot čez Trojane nazaj v Dravograd.

Se pravi, da je bil on največji koroški infuencer. Vse gospe so nosile temno modre kostime, bele bluze, rjave hlače in črne plašče. Se je pa čisto razpalil pri izbiri predpasnikov, ki so bili v enakih odtenkih kot babične tapete. Oker z oranžnimi rožami. Deda Franc je nosil kučmo postrani, črtasto obleko čez obilen trebuh in mihno taško pod pajsho. Če fička ni mogle zakurblati, je nasral babico, da ga je porinila s hriba, on je dal v drugo in odropotal v mestni urad. Babi je vedno znova žugala za njim s pestjo, danes pa bi mu gladko pokazala sredinec in se v krznenih gučijevih natikačih odpravila nazaj v sponzorsko vilo ležat k bazenu in brat doktor romane. Babi je načeloma več kuhala kot brala,  na imidž je pa zmeraj veliko dala. Se pravi, da ji instagram kariera literarne kritičarke ne bi uspevala, bi pa kraljevala na družbenih omrežjih z žurerskimi fotkami. Prva je plesala na šanku s frišno trajno in prva v vasi je imela kratke hlače.

Ljubezen do mode je podedovala tudi moja mami. S sosedo Ivico sta se že v osedemedesetih šli tekstilno špijonažo. Ivica je bila naša šivilja, mama pa rada lepo oblečena, a ni imela dovolj šilingov za tadrage štacune. Zato sta z Ivico lepo zrihtali in važno paradirali po avstrijski trgovini, se skrili v garderobo in na skrivaj skicirali hude modele kostimčkov. Ivica ga je potem doma zašila, mama pošila s kristalnimi obeski z babičega starega lestenca in potem glasno cingljala po službenih hodnikih.

Poseben dogodek je bil izlet v Italijo. Enkrat na leto smo se odpravili na to dolgo potovanje do Trbiža. Štartali smo sredi noči in z zeleno stoenko drveli čez drn in strn, dokler ni zakuhala v zadnjem klancu pred obljubljenim mestom. Izpod pokrova je bruhilo kot iz isalndskega gejzira, mati je prestrašeno zavpila, oče pošteno zaklel, si prižgal 57 mild in besno  poslal prekleto Zastavo v božje rovte. Takrat sem dobila svoje prve kavbojke. Na Koroškem smo jim rekli rifle. Šele čez leta smo pogruntali, da je Rifle znamka in ne ime oblačila. Kot pač vse superge niso adidaske.

Še raje sem šla v šoping z najboljšo prijateljico in njenim očetom Stanetom. Stane je imel hude frende v Italiji. Njegovi poslovni partnerji so nas najprej peljali na pravo italijansko pico in ne tisti biskvit, ki so ga kot pico prodajali v Slovenj Gradcu. Potem pa v njihovo trgovino. Prav svojo trgovino s čevlji so imeli! A me lahko posvojite, prosim? Z Leno sva si lahko izbrali katere koli čevlje sva si želeli! Nebesa! Jaz sem si izbrala dva para premajhnih čevljev, ki so me potem celo zimo žulili, ampak – to so bili tako moderni čevlji, da so vsi izbuljili oči, ko sem z njimi prišla mimo. Mogoče tudi zato, ker sem v njih izmenično šepala zaradi krvavih žuljev enkrat na eni in drugič na drugi nogi, še bolj verjetno pa zato, ker so spominjali na likalnike in se na sredini sploh niso prepogibali. Klop, klop, sem v njih štorkljala po vasi.

Ker kri ni voda, sem tudi jaz ubrisana na lepa oblačila. Omare se sesedajo pod polnimi obešalniki, a jaz vseeno vsako jutri sedim na tleh in jočem: “Nimam kaj obleči!!! Vse je grdo! Vse je sto let staro!”

Večinoma lažem, nekaj je pa tudi res. V času korone sem dopolnila svojo športno garderobo, z ostalimi cunjami pa sklenila premirje. Imam dva nova pohodna kompleta. Poletnega in zimskega. Če bi slučajno šla kdaj tečt na smučeh ali pa sredi zime na Triglav. V resnici sem šla enkrat po snegu na Šmarno, pa še takrat mi je bilo vroče ko hudič. Nujno sem tudi rabila tako lahko puhovko, za turno smučanje. Letos sem samo enkrat šla s smučmi v hrib. Pa še to samo zato, ker je crknila vlečnica. Imam tudi vrhunske pohodne čevlje. Take za trekinge po Andih in Patagoniji. Enkrat sem jih obula za na Uršljo goro in imela cel pot zverinske krče v podplatu. Če sem naivno mislila, da bom zaradi vseh teh fenski visokotehnoloških športnih oblačil kaj shujšala, sem se pošteno zmotila. Ta satan je tako raztegljiv, da sploh ne poštekaš, kdaj se ti je rit povečala za številko ali dve. 

Končno sem zamenjala zimsko garderobo s poletno in tik pred morjem poskusila nase navleči stare kopalke in kratke hlače. Rezultat je bila ena srednja žalost. Zato sem začela vrteti hulahop v upanju, da bom v pasu ozka kot osa. No, ni še nekih rezultatov in dvomim, da lahko v enem tednu pričakujem čudeže.

Ko sem še enkrat prebrala zgornje zapisano, me je prešinilo, da je šoping izgubil svoj čar. Pričakovanje in veliko srečo. Skrbno smo hranili denar, da smo si lahko kaj kupili in tisto znali veliko bolj ceniti in skrbno čuvati.  Zdaj so cunje samo en klik stran. Kvalitetne materiale in vrhunske krojače so zamenjali cenene fece. Zaradi namakanja bombažnih polj izginjajo cela jezera in od boga pozabljeni otroci delajo v neživljenskih razmerah.

Čas je, da začnemo razmišljati ekološko in trajnostno.
Vsak dan je dober za nov začetek.
Moj začetek se začne danes.
Malo zato, ker sem včeraj zagonila skoraj cel regres, veliko pa zato, ker je tako prav.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

* Fotografija: Urška Podojstršek Arhiv

Deli Nazaj