Najprej bi se vprašal, kaj vse bi lahko šteli med kulturno dediščino. Zelo široko polje premisleka se mi odpira. Najprej pa bi omenil, da se prevečkrat naslanjamo na dediščino, ki ni zares naša, pač pa je samo dediščina prostorov, ki smo jih poselili in jih opremili s svojimi kulturnimi artefakti. Prav je, da negujemo spoštovanje do civilizacijskih sledi predhodnikov, da osmislimo svoj prostor z opomniki, kaj smo dobili v dar in kaj smo sami naredili. Zdaj napeljujem misel predvsem na arhitekturno dediščino, ki je v korpusu kulturne dediščine. Če začnemo z rimskim imperijem, potem imamo v Ajdovščini nekaj tega, kar bi pričalo, da so tu nekdaj jezdili vojščaki pravih rimskih kohort, plačancev in vsi drugi. Vendar temu ne moremo reči naša kulturna dediščina, naša v smislu, da nam daje pravico, da bi skozi te ostaline ponujali svojo identiteto slovenstva. Arheološke izkopanine in ostanki nekdanje vojaške utrdbe,so pač artefakt nekega časa, ki nam ni podelil statusa naroda, še zdaleč ne. Skozi stoletja so se dogajale migracije, poselitveni valovi so zalivali tudi to dolino in nas od nekod prinesli, da smo tu našli svojo bit, ki jo sodobni kulturni produkti zanjo udejanjiti in prikazati.

Torej, dolžni smo spoštovati preteklost, če tudi ta ni bila naša. Morda je v tem tudi nekaj turistične preračunljivosti, kar seveda daje kraju zanimiv izziv. Velik korpus arhitekturne dediščine, ki pa že bolj kaže našo slovensko bit, so številne cerkvice. Zadnja leta so skoraj vse obnovljene in dajo pokrajini pečat slovenstva,  so pridih kulturnega prostora. Morda bo kdo razumel, da je slovenstvo enačeno s krščanstvom, ampak sam trdim, da je več kot to, da je krščanstvo samo sopotnik slovenstva, ne pa njegovo edino gonilo in edina osmislitev. Zato so cerkve na nek način temeljni kamni kulturne sobivanjskosti in so dale ljudem zavetje pred lomljivimi silami časov. Zanimivo je, da so ljudje najprej risali, šele nato se je razvila govorica, za njo pa pisava. Morda prav zato so vizualni kulturni artefakti tako zelo manifestitativni za prepoznavo neke kulture. Vse civilizacije so imel neka obeležja: piramide, kipi, freske …

Naša slovenska se je najprej beležila s cerkvami, kozolci – pri nas, v naši dolini, ne, kasneje še s knjigo, s Trubarjem in drugimi. In zato je kulturna dediščina tako zelo razvejana in potrebna osmišljanja. Arhitekturna dediščina je seveda nasploh povsod odraz časov in kulture bivanja. Podeželje s svojimi starimi zjedrenimi vasmi, z gasami, sporoča, kako so se ljudje nekdaj nehote združevali in gradili posebne socialne subkulture; posebno kulturo bivanja, ki polagoma prehaja v večjo individualnost. To smemo razumeti kot nov način dojemanja prostora in časa. Novi rodovi si pač postavijo moderne hiše, ki ne tvorijo več strnjenih, ozkih naselij. Prav pa je, da se stara naselja na nek način obravnava kot arhitekturno kulturno dediščino. Razumljivo je, da povsod to ni mogoče, vzorčno pa je možno ohraniti katero od manjših vasic. Lep primer je Vipavski Križ, ki prikaže neko staro mestno – za takratne čase mišljeno – bivanjsko kulturno poselitev. Ampak v dolini je še nekaj biserov, ki bi imeli pravico do prenove in bi bili vključeni v topografijo turistične ponudbe.

Veliko se je razpredalo o zevajoči stavbi starega mlina, ki je zgorel. Mislim, da tista arhitekturna stvaritev ni tako zelo pomembna, kot se ji pripisuje. V smislu rastočega kapitalizma seveda je, saj je Ajdovščina na ta način v bivši monarhiji dobila lepo prepoznavnost in je privabljala tujce s kapitalom. Vendar v teh spomenikih ne moremo iskati svoje identitete. Tudi Fužine so bile postavljene s tujim kapitalom. Mi smo bili samo delavci, nekateri tudi že mojstri, če prav smo imeli tudi nekaj malega tehnične inteligence. In zgroženo sem opazoval, kako je nasproti nekdanje tovarne Lipa izginila mala vila. Kje je tu bilo spomeniško varstvo? Ne vem, če se zavedamo, da pa je Ajdovščina imela neko meščansko jedro – vse te vile to dokazujejo. In tudi to je naša kulturna arhitekturna dediščina. Pri tem nismo nekaj izvirnega – tudi v Ljubljani, v okrožju – Rožna dolina, padajo vile, vsem na očeh. Ve se, kdo jih je pokupil in spremenil v domovanje za dve tri družine – preselitveni valovi pač, ki dajo prostoru novo kulturno osmislitev.  

Še veliko je teh zunanjih kazateljev kulture. Zdi pa se, da smo kot družba čedalje bolj brezbrižni do teh označevalcev naše preteklosti, v kateri smo bili le administrativno dodeljeni zdaj eni, potem drugi državi, monarhiji, kraljevini, federaciji in nazadnje smo dobili državo. Državni simboli so definirani. Tisto, kar je zares naša preteklost pa še ni povsem definirano. Tukaj nas čaka še veliko dela. Nekdaj so menili, da smo Slovenci bili brez svojega plemstva – kje pa, malega je bilo seveda več kot zares velikega, recimo Celjski gofi. Tudi začetki idustrijalizacije so navrgli nekaj naših uspešnih tovarnarjev – v Ajdovščini niti ne. Tu so bili uspešni močni trgovci, obrtniki, večji podjetniki so bili pač tujci, ki so pustili za seboj nekaj sledi v maniri tistih časov – Ricatova vila na primer – lep primer takratne arhitekture. Zanimivo pa je do smo bili tako zelo brezbrižni do posebne inštitucije v mestu – do bivšega kulturnega doma. In kakšna huda simbolika, ki je nakazala maniro novih časov – porušili smo ga v zameno za trgovino. Mar je to bila kruta napoved novih časov – nobene kulture, samo potrošništvo: žreti, spati, se ploditi in služiti kapitalu! Ne vem, če je še katero evropsko mesto žrtvovalo kulturni dom za potrošniški sakralni objekt. Bil je, kakršen je bil, plod nekega časa, a je ponujal kulturo. Kdo jo ponuja danes. Še največ jo je v Lavričevi knjižnici, potem pevski zbori, nekaj jo je v večnamenski stavbi, kjer je tudi delavska univerza mali ansambli in seveda nekaj skupin sodobne glasbe – ti so razpršeni po raznih luknjah.

Pa smo pri ponotranjenju kulturne dediščine. Kultura niso samo pevski zbori, ansambli, gledališče, so tudi ustni pripovedovalci zgodb, so laični pesniki, so amaterske gledališke skupine, so društva, ki ohranjajo kulturno izročilo nekega prostora, recimo Društvo Gora. Vse to je kulturna dediščina, ki ji moramo pripisati pomen, kajti na teh temeljih je zgrajena naša slovenska bit. Z besedo smo se ohranili, ne samo s stavbami in industrijo, četudi s tem, ampak z besedo, z besednimi izročili, s pesmijo. Veliko je odtegnil pozabi Franc Černigoj; zbral je pravljice, pripovedi in zgodbe o simbolih na Gori, nekatere tudi v dolini Tudi gospa Brigita Slejko je nabrala nekaj tovrstnega izročila.. Morda še kdo, vsega ne poznam. Koliko narodov je že izginilo, ker niso ohranjali svoje govorice in so se preprosto vstopili v drugih, večjih. Mi pa kar vztrajamo. In lep dokaz je Bačarjeva zasebna knjižnica, kako zelo je pripomogla k negovanju slovenstva in slovenske pisne kulture, Ajdovščina bi pravzaprav – zdaj, ko ni več tako revna občina, potrebovala moderen kulturni center: arhiv, knjižnica, prostor za prireditve, za društva. Vse to je zdaj razpršeno in prepuščeno iznajdljivosti. Če smo res tako bogati in sposobni, verjamem, da bo čez desetletje, morda že prej zrastel moderen kulturni center, ki bo svetilnik na širokem robu slovenstva, ki se razliva v sosednjo Italijo – tam nam trenutno ne bodo naklonjeni. Skrb za ohranitev kulturne dediščine se mora začeti že v osnovni šoli in potem polagoma preiti v zavedno sfero odraslih, zgrajenih ljudi.

Za začetek boja za kulturno svetlenje bi bilo čisto dovolj, če bi imeli nekaj več spodbude pri samih odjemalcih kulturne dediščine. Ti bodo spodbujeni, če bo politika naravnana tudi v ta segment družbenega življenja. Sam imam v načrtih ustanoviti knjižno zadrugo, rad pa bi, da bi literati končno prišli do spodobnega prostora, kjer bi se lahko shajali in brali sprotno produkcijo – mladi in stari. Za zdaj se potikamo malo tu malo tam, še največkrat v okviru Lavričeve knjižnice, ki nam je pomagala ustanovit spletni časopis Burjač, ta je že zdavnaj prestopil občinsko zamejenost, in prav tako naša Linterna šola. In skozi pisno produkcijo se odstira tudi kulturna dediščina tega prostora in širše. Kulturna dediščina je neizprosna nujna; to je humus naše nacionalnosti, to nas osmišlja. Primorci, rodovi pred menoj, so že dostikrat pokazali, kako se postaviti po robu izginotju – skrivali so knjige, skrivaj peli slovenske pesmi, potem pa plane kapitalizem in podre kulturni dom, v Trstu so ga pa nam požgali fašisti – mi smo ga podrli sami. Bi se kdo zamislil nad tem!? Je volja, da pridemo do spodobnega kulturnega centra?

* Članek je bil prvotno objavljen v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Bojan Bizjak Zakawski

Deli Nazaj