Trikrat lahko ugibate, kaj je tema tega decembrskega razmišljanja?

UPANJE!

Ki se mi v resnici sploh ne zdi tako kičasto in osladno kot nekoč. Ko sem bila mlajša, nisem razumela, zakaj ljudje potrebujemo tudi (pre)sladka sporočila. Brez upanja bi vsa decembrska praznovanja bila manj pomembna. Brez upanja, ne bi darovala otrokom iz projekta Botrstvo. Brez upanja, ne bi pakirala škatle za naključnega starostnika, ki ga bom obdarila v projektu Božiček za en dan. Brez upanja ne gre v svetu, v katerem živimo.

Moje ime je Maruša Kerec. Urednik me je prosil, naj nekaj napišem. Potem sem odlašala nekaj mesecev, ker nikoli ne pišem. Morda me poznate, ker rada govorim. Po radiu.

Leta 2010 sem bila stara 21 let. Proti koncu leta sem se začela motati okrog RTV-ja, ker sem upala, da bom nekoč lahko delala na Valu 202.

Bila sem mlada, nevedna in naivna. Marsičesa nisem razumela, niti vpliva politike na novinarstvo, kolegi so se pa še vedno pogovarjali o nedavni strukturi radia (leto 2008), o nestrokovnem direktorju, o kolegicah, ki ne smejo več voditi jutranjega programa …

V vseh nadaljnjih letih sem dobila najboljšo šolo v življenju. Ker mi je prinesla izkušnje, znanje, zavrnitve, potrditve, kolege in poslušalce. In ker to, da pišeš pozitivni test v radijski govorni šoli, pomeni 90 % pravilnih odgovorov. (1x sem padla z nekaj več kot 80 % pravilnih odgovorov. Ups.)

Vmes sem končala faks, kjer smo sicer veliko teoretizirali, a se učili zgolj in samo o strokovnosti. O tem, da za vest, poročilo, reportažo ali prispevek obstaja samo ena pot. Profesionalna. Tudi če želiš biti v določenih žanrih kreativen, zanimiv ali oseben, moraš nujno upoštevati novinarske standarde!

Mine nekaj let. Imam podporo vodstva, kolegov, še vedno se vsak dan učim, z vsakim terminom se počutim bolj domače v studiu Vala 202. Začnem redno uporabljati in opazovati družabna omrežja. Tam berem odzive, najdem sogovornike, z ekipo ustvarjamo spletni Val 202, na poti v Prekmurje in med rekreacijo pa izkusim praktičnost in prijaznost podkastov in vsebin na zahtevo. Obožujem avdio v službi in doma!

Potem pa na nekem koščku interneta berem, da kar naenkrat obstajamo levi in desni novinarji!!??!!!? In v odzivih na moje vodenje radia v živo izvem, da sem kokoš, da sem del komunistične zarote, da guncam afne po rdeči aveniji in da za vaš denar navijam za levičarske morilce. Retoriko spletnih komentarjev sem seveda omilila.

Upala sem, da se me ne tiče. In da se mi ne bo nikoli zgodilo. Ampak vsaj nisem več (tako) mlada, nevedna in naivna. Razumem, zakaj želi politika vplivati na novinarstvo. Ena bolj, druga manj sofisticirano. Lahko si predstavljam, kakšen bi bil idealni javni medij, ampak ker sem rada realistka, upam samo, da obstane. Upanje je!

Referendum nam je novinarjem javnega RTV-ja povrnil upanje in občutek, da strokovnost in profesionalnost zares štejeta. Čaka nas dolga pot, ampak, ker je upanje, sem prepričana, da nam bo šlo. To smo vam dolžni. Hvala za upanje!

In ker upanje obstaja …

… upam, da tole priznanje ne bo povzročilo kakšne kazni.

Kot Prekmurka v Ljubljani v prostem času pogosteje migriram v vzhodni del države, sem pa v vaših koncih hodila, ko ne bi smela. Med prepovedjo prehajanja občin sem obiskala Otliško okno. Čudoviti kraji s čudovitimi ljudi. Na prenovljeni trg Ajdovščine takrat sicer nisem upala, zagotovo pa pridem naslednjič. Se vidimo kmalu!

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Adrijan Pregelj

Deli Nazaj