Če sem zadnjič pisala, da bi bil moj dedek influencer in bi babi noro razturila na instagramu, mi je vedno bolj jasno, da je v resnici babi bila vodna trajna iz ozadja.

Ne samo, da je imela dedka v šahu, komandirala je celo bajto, celo ulico in še pol vasi. Sicer Šentjanža ni za več kot eno ulico, ampak saj razumete, kaj mislim.

Najprej je naredila red pred svojim pragom.

Sestra si je v Celovcu kupila krasno strgane ultramoderne kavbojke. Čez dva dni jih je babi ponosno prinesla od šivilje. Lepo poštepane z eno karirasto podlago in speglane na črto. Sestra je skoraj požrla svoje bulerje od svete jeze.

Zelo rada je zvečer hodila po hiši in spuščala rolete. Nihče ne ve od kod njena fobija pred dvignjenimi roletami, zna biti, da ima veze z drugo svetovno vojno in bombandiranjem Londona. Ampak babi ni bila glih frendica od kraljice. Kvečjemu bi kraljica lahko bila njena ponižna oboževalka. Ker babi je vladala z železno pestjo Margarete Thatcher.

Ko je dedek prijahal na domačo zelenico na svojem lipicancu in se je (konj, ne dedek) prav kraljevsko usral sredi zelenice, se ji je zmešalo. Dedku je zabrisala smetišnico in lopato, da je skidal konjske fige v kanto.  Sosedovo. Mi smo prefini za konjski drek.

Do zadnjega je prezirala debele ljudi. S svojimi politično popolnoma nekorektnimi komentarji nas je vedno znova spravljala v globoko zadrego. Ker nje ni bilo ničesar strah in se nikomur ni klanjala. Mogoče zato, ker je s sestrami preživela težke mesece v taborišču in prišla domov shirana, premražena in ušiva. Mene je celo otroštvo masirala, da sem predebela. Na krožnik je naložila porcijo žgnacev z ocvirki za gozdarje in pričakovala, da bom vitka. Zato mi je kupila masažni aparat za masiranje zadnjice in trebuha. Ko sem prišla k njej na palačinke, mi je z eno roko mazala marmelado, z drugo pa pripenjala masažni aparat na rit. Komot, nimaš kaj. Ješ in shujšaš. Kot to počnejo v revijah; na naslovnici se važijo z zadnjo holivudsko dieto, na zadnjih  straneh pa objavljajo recepte za najboljše čokoladne torte na svetu.

Najbolj je sovražila, če je kdo prišel pred vrata z usranimi čevlji. Glasno je zavila z očlmi, pobasala metlo in pometala še dve hiši naprej od naše. Ker se je to še njeni obsedenosti s čistočo zdelo tu mač, nam je vsem kupila galoše. Une grde borovo črne gumijaste škornje na zadrgo. Take, da si lahko v njih vtaknil cel čevelj. Ko je videla, da se vračamo s potepov po vaških potokih, gozdovih in močvirjih, nas je pričakala s cevjo za zalivanje, vsakega posebej postavila nad odtok in ga pošteno sprala.

Pozimi nas je lovila, ko smo kar v pižami in copatih skliznili od doma, vsak s svojimi smučmi pod roko. Takrat nas je iskala cela vas, mi smo pa že v gosjem redu racali proti hribu. Ne vem, če smo jih glih dobili po riti, vem pa, da nas je vse namočila v banjo in polivala z vročo vodo. Da bi zboleli med njenim dežurstvom? Kaj takega ne pride v poštev niti pod razno.

Nas je pa rada peljala na sankanje. Ker včasih je bilo na Koroškem še veliko snega. Pa ne samo na Peci in Uršlji gori. Tudi v vaseh pod obronki gostih in temnih gozdov. Vsak je vlekel svoje sani po pobeljeni cesti navkreber, imeli smo štart in vsak večer smo tekmovali, kdo se bo prvi pridrajsal v dolino. Jaz sem bila smotana in prestrašena. Ali sem končala v prvem grabnu ali pa celo pot bremzala da se je kadilo izpod snežkov.

To je bil trening. Ker smo imeli tudi sankaško tekmovanje. Prvi trije so dobili medalje, zadnji pa konec suhe klobase. Sramota! Vedno znova so me vprašali:” A boš imela klobaso ali raje nimaš nič?”

Kateri otrok pa je suhe klobase, lepo vas prosim.

Dokler se mi enkrat ni ponudila strašna prilika za zmago.

Doma sem očetu maznila baterijsko luč.

Na štartu sem pustila, da so se vsi pognali pred mano, malo počakala, potem pa se spustila za njiimi:
“Avto, avto, vsi s proge!” sem se drla in jim svetila v hrbet, kot bi svetile avtombilske luči.

Vsi so začeli bremzati, skakali so s sani v obcestne jarke, jaz pa sem se mimo njih zmagoslavno spustila po prazni cesti do cilja.

Babi je sicer čisto popenila, ampak jaz vem, da je bila nekje navznoter strašno ponosna name.

Ker jabolko ne pade od drevesa.

Razen na Koroškem, tam se zmeraj skotali v dolino.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Naslovna fotografija: Urška Podojstršek osebni arhiv

Deli Nazaj