Najbrž nisem edini, ki mu gredo na živce klišeji. Denimo, kaj je prva asociacija ob omembi Ajdovščine? Kot iz topa – burja. Da, še vedno imam papirnato vrečko poveznjeno čez glavo. Kako rad bi se burji izognil, a kaj, ko me tako močno zaziba, da to preprosto ni mogoče. Zgodba, da, za silo sem otresel prah z nje, gre takole:

Nekoč sem zmotno verjel, da bom dober reporter neposrednih prenosov. In natančno 12 sem jih v svoji karieri tudi oddelal. Nakar so uredniki uvideli, da si plačniki RTV prispevka za ta denar vendarle zaslužijo več in bolje. Hvala jim. Skratka, od 12-ih neposrednih prenosov je bil eden iz Ajdovščine. Sredi devetdesetih leti, nogomet, Primorje proti Gorici. Derbi. Največji. Pozabite na tiste med Realom in Barcelono, Milanom in Interjem, Mariborom in Olimpijo… Primorje proti Gorici.

Mlad, zagnan športni reporter v izgradnji se je na novinarski tribuni razširil kot rezina mortadele na pol kilograma kruha. Znanje je bilo povsod, na vseh kdo ve koliko straneh papirja. In kar dolgo mu je tudi dobro šlo, dokler… Ne spomnim se več dobro, bil je prekršek ali kot za Gorico. V živo komentiram, da bo to sijajna priložnost za goste, ki so dobri v skoku in… In zapiha. Jaz bi rekel, da orkanska burja, vi morda, da je zgolj pobožala sapa. A znanje šlo, papirji so odleteli, nekaj k sreči le pod mizo. Sklonim se ponje, zbiram, na slepo še vedno v živo komentiram, ko se zgoraj zaslišijo vzkliki. Dvignem se, groza! Na igrišču se objemajo. Goooooool, zarjovem. Vsaj par sekund po tistem, ko so ga gledalci na zaslonih že videli. Gneča, objemanje, sanja se mi ne, kdo je bil strelec. Jecljam, ugibam, lice gori, stiska me za vrat stiska, skratka polomija. Po-lo-mi-ja. Grafika čez kdo ve koliko časa je odrešila moje muke. Še danes ne vem, kdo ga je dal. Vem pa, da je zmagala Gorica.

Bil je to eden mojih zadnjih neposrednih prenosov. Razumljivo. Lahko rečem, da je veter poskrbel za mojo kariero. Da me je usmeril drugam. Veter, nad katerim pogosto tarnamo, a vedno za sabo pusti tudi bistro obzorje in vedro nebo.

V Ljubljani ga nujno potrebujemo. Na RTV Slovenija. A ne takšnega, ki bi zapihal z leve. Ali s tiste druge, desne strani. Takega pravega, močnega, ki bi pometel z vso nesnago naših slepih prepričanj. Ki bi v programski svet (ali kako se bo pač po novem imenoval ta organ) prinesel ljudi, ki se še niso greli v parlamentarnih jaslicah; ljudi, katerih vid bi zaznaval še druge barve, ne le bele in rdeče; ki jih bo zares zanimal razvoj otroškega in mladinskega programa; ki bodo danes vedeli, kakšna bo osrednja razvedrilna oddaja čez 10 let; ki bodo v javnih nastopih uporabljali lep slovenski jezik z Vala 202; ki se bodo zavedali, da se pravice za športne prenose kupujejo danes za čez 10 let; ki se jim bo sanjalo, da mladi več ne gledajo televizije in da TikTok niso drobni bonbončki…

Naj zapiha, močno, najmočneje. Bo z novim zakonom, ki (morda) kmalu pride v veljavo? Bojim se, da ne. A upam, da enkrat vendarle potegne. Tako kot pri vas, na tisti moji tekmi. Z dobro vseh nas.

Morda bo potem (med drugim) tudi več fuzbala na TV Slovenija. Morda enkrat spet derbi med Primorjem in Gorico. Takrat se, četudi s skromnimi izkušnjami,  javim za neposredni prenos. Da izperem stari greh. In takrat se bom spet razširil čez novinarsko tribuno kot feta mortadele čez pol kile kruha, a si bom vse papirje trdno prilepil na mizo. Pa naj potem zapiha.

In naj takrat zmaga - Primorje.

* Naslovna fotografija: Saša Jerković arhiv

Deli Nazaj