Pri svojem karitativnem delu sem srečala veliko ljudi, ki jim je prav upanje pomagalo, da so v največjih križih in težavah povezali smisel trpljenja in vstajenja. Zgodilo se mi je, da sem dvomila ali bi na voščilnice, s katerimi naše sodelavke obiščejo bolne, ostarele, invalide, napišemo pesem »Zveličar naš je vstal iz groba«; mislila sem, da je ta pesem že dokaj izpeta. Kaj še, tradicija poboža srce in dušo! Ko smo odhajali iz doma starejših se je iz številnih grl slišala prav ta nikoli izpeta pesem.  Starke in starčki, v posteljah, na berglah in v vozičkih, so skupaj z osebjem oživeli in v en glas peli, kot takrat, ko so še doma, v mlajših letih prepevali pri  vstajenjski procesiji. Tudi to je Velika noč, aleluja!

Vsem, še posebej mladim družinam želim spoznanje, da ni Velikonočni čas neka etno zgodba, temveč praznik vere, upanja in ljubezni. Morda zveni kot poceni pridiga, ne, ta praznik bo ostal najboljša popotnica v vsakem obdobju življenja, otrokom in nam.

Iz otroštva mi ostajajo v spominu tri reči:

-         pečenje potice in pince v sosedovi peči, ker mi doma take peči nismo imeli. Če je prej in potem med sosedi priletela kakšna neprimerna beseda, smo bili v času teh opravil kot eden.

-         Sladki menih je bil spleten daljše kot moje kite. Takrat je bila šola tudi v sobotah in če ne bi imeli učiteljice, naše drage gospe Vere, bi bil naš menih brez blagoslova. Še sedaj jo slišim, ko nas je kar naenkrat vprašala »a imete meniha?« in vsi smo zavpili »Ja«. Pa je rekla: »Potem pa hitro domov.« Ja, tudi to se je dogajalo v 'čudnih' časih, le pokončni ljudje so bili potrebni.

-         Velik dogodek je bila večerna vstajenska procesija, ko so odmevale pesmi in so na vseh oknih gorele sveče. Za deklice je bilo zelo pomembno, da  smo se pokazale v novih belih dokolenkah. Kakšno je bilo vreme ni bilo pomembno.

Lepo je, če si duše in dušice privoščimo najprej pripravo, potem pa pojdimo k procesiji, z lučkami, uživajmo v petju, si podajmo roko in drug drugemu voščimo mirne in  vesele praznike. Škoda, ker ni naša navada podobna voščilu naših bratov po veri, ki si rečejo: »Kristus je vstal!«. Naj to voščilo velja tudi za njih. Precej je ljudskih in cerkvenih navad ob teh praznikih, udeležba pusti globok spomin in pečat nesebične ljubezni. Če imate otroke pojdite k blagoslovu jedi, prav tu se zbere veliko ljudi s košarami, ki so pokrite s čudovitimi prti in tudi ta skupnost je zelo pomembna za medsebojne odnose. Ne poglejmo čudno tistih, ki jih skozi leto ne srečamo pri maši, bodimo prijazni in veseli, blagoslov ne pozna razlik.

Kdor le more naj se pridruži, saj to je »dan, ki ga je naredil Gospod« zate, zame, za vse nas. Pa dober tek pri praznični mizi,  ne kritizirajte lastne potice, saj je narejena z ljubeznijo.  Blagoslovljeno in veselo Alelujo voščim!

* Naslovna fotografija: Pixabay

Deli Nazaj