Bržkone velja mnenje, da so v poletni pripeki možgani precej lenobni, kajpak, če jim sami dovolimo. Verjetno bo kar držalo, da večina ljudi zapade v lenivost in omotičnost, ki prisili možgane, da se nekoliko poukvarjajo z analizo lepih vtisov, počitniških, razpuščenih … Sam pa jim ne dam počitka, ne … Te dni sem prav veliko premišljal o naši mladi državi, o nas samih, o slovenstvu … No, pa boste rekli, spet eno tečno politiziranje. Bolje ko bomo ozaveščeni, lažje bomo odločali o lastnih usodah,  stlačenih v našo državo in naš pravni red in družbeno ureditev.

Marsikaj prebiram pa mi je prišla pod roke tudi študija o trgovinskih dosežkih evropske unije. No, pa sem se nekako prizanesljivo nasmehnil, ko sem tam prebral, da smo Slovenci prvi v Evropi po dolžini prodajnih polic na prebivalca. In isti podatek je pozneje navajal tudi priznan borec za resnico, samostojni raziskovalec Anton Komat. In sem premišljal. No, ta je pa lepa. Največ prodajnih polic. Kaj zdaj to pomeni? Da smo se v preteklih desetletjih letih spremenili v kultne nakupovalce, kar smo nekoč že bili. Saj se najbrž še spomnite nakupovalnih histerij na oni strani meje, vsaj tisti 50+, kjer so si trgovčiči nabirali lepe dobičke, ker smo pač tja prinašali svojo potrošniško lakoto. In zdaj so se spremenile stvari le v toliko, da smo dobili trgovine pred domači prag. In vsi ti megacentri in tisti manjši vpijejo: preljube pridne Slovenke in prav tako pridni Slovenčki, dajte no, kupite to in ono in zapravljajte, zapravljate, da boste potem imeli vzrok za še bolj pridno garanje in »matranje«! In poiščite si zveličavnost, da boste očiščeni vstopili v večno svetlobo. Sociološko gledano smo zapadli v nakupovalno odvisnost, ki je že v risu patoloških družbenih anomalij. Dvomim, da smo sami hoteli, da se nam priponudi vsa šara, ki jo ostala Evropa že zavrača. In Ajdovščina, ah, škoda besed, o tem sem že pisal. Imamo kar nekaj trgovcev, ki tekmujejo za našo »pridnost«. To je pač samo eden od davkov, ki ga plačujemo velikemu kapitalu. Ker pa je Ajdovščina obdana z agrarnim zaledjem, bi morda koga utegnil zanimati podatek, da smo Slovenci zapravili veliko prvovrstne orne zemlje. Boste začudeni, če vam obelodanim dejstvo, da smo na predzadnjem mestu v Evropi, ko gre za površine orne zemlje na število prebivalcev. Za nami je samo Finska, ker je pač dežela gozda in jezer. In ste se kdaj vprašali, kdo je dal občinski politiki zeleno luč, da so sprejeli takšne prostorske načrte kot so jih. Ste videli, koliko orne zemlje se je pokorilo betonskim stavbam in velikim parkiriščem za tovornjake, kjer je še pred leti rasla koruza. Seveda deluje preprosta logika, davek na stavbe, davki od dejavnosti in razne pristojbine vendarle navržejo v občinsko blagajno več kot njiva koruze ali pšenice. In seveda, delovna mesta, novi stanovanjski bloki, še več potrošnikov, še več davka, še več v občinsko blagajno - morda je ta politična strategija dolgoročno vzdržna do trenutka, ko bodo naenkrat evropske direktive drugačne. Ampak dolgoročno gledano je to dvorezen meč. Kaj pa bo, če se recesija nenadoma še bolj razbohoti in bodo tam pač samo lupine stavb in zanemarjena parkirišča, hrana iz uvoza pa draga. Kaj takrat? Ne, logika kapitala je v tem, da deluje tukaj in zdaj; pomemben je današnji dobiček in ne neka konstanta, ki omogoči tudi naslednji generaciji preživetje. Boj za hrano se je na nek način že začel. In naj vam odstrem samo del te strategije. Hyundaiev koncern je najpomembnejši kupec orne zemlje v Afriki, kar najbrž pomeni, da se njihovi menedžerji zavedajo strateškega pomena hrane v prihodnjih petdesetih letih, ko naj bi se prebivalstvo še povečalo za vsaj dve milijardi. Kaj pa mi in naša pradavna preživetvena logika. Ne, mi bi pozidali vse, samo, da bi od tega imeli nekaj dobička že danes. Slovenija krije le 40% potreb po hrani, ostalo pač uvozimo. O kakovosti in prehranski vrednosti živil, ki jih uvažamo, bi spet lahko pisal in pisal, ampak ni moj namen, da bi kritiziral kar počez. Za vse, kar napišem, se pač prej informiram in raziščem, ker bi sicer bil samo še en od preštevilnih blebetačev. Že tako boste najbrž rekli, Bizjak spet naklada in naklada in nerga. Ne, samo premišljam in gledam. Razvoj Ajdovščine v zadnjih desetih letih je skokovit, je viden, vendar strateško gledano bi se morali usklajevati vsi faktorji, tudi tisti obrobni, ki za zdaj nimajo veljave. Na primer ponudba domače zelenjave in sadja. V trgovinah je tega malo, še vedno je večina iz uvoza ali pa iz drugih pokrajin. Cele njive radiča podorjejo, nihče ga (skoraj nihče) ga ni pozimi prodajal. In tukaj se pojavi vprašanje - kaj je z novo tržnico, ki je zableščala. Zdaj je pa tam mrtvo, edina trgovina je že lep čas zaprta, drugo pa deluje po nekem režimu. Mar ni namen mestne tržnice, da se tam kupuje vsak dan pridelke iz zaledja - nekatera mesta tako delujejo, naše pač ne. In ne nazadnje smo davkoplačevalci plačali obnovo, zdaj pa naj kupujemo zelenjavo in sadje, kjer hočemo. Ja, tako to je, ko govorimo o demokratičnih ureditvah in o vodenju javnega življenja. Zavedam se, da so včasih razmere težko obvladljive, da se marsikatera zamisel razvodeni, ampak, politična nomenklatura, ki upravlja davkoplačevalski denar, bi se morala zavedati, kaj bi davkoplačevalci zares potrebovali, ne pa da se nekaj naredi samo zato, da tečejo kamere, bliskajo fotoaparati in cvetijo mikrofoni, potem pa ... Moderne tržnice so vsekakor tudi turistično zanimive, če je že tako razvpita turistična strategija in se vanjo veliko investira, kar iskreno podpiram, ker tukaj so še potenciali. No, če bi turisti lagodno kupovali pridelke iz okolice - teh ni malo, češnje, marelice, zelenjava, breskve na jesen grozdje, fige, skratka, vipavska dolina ima velik potencial, da bi veliko tega prodalo tudi skozi turistični segment. Se mi zdi, da se sploh ni razmišljalo na ta način. Poglejte, kako je to v turistično razvitih krajih, kjer se stojnice šibijo od lokalne ponudbe, kaj pa pri nas, samo napis, da je tam tržnica, vse zaprto, nič ... Včasih se tam znajdejo tri ali štiri stojnice na določene dni in to je to. Vem, ideje so poceni, izvedba pa stane. Ampak če se že razmišlja o turistični industriji, je le to treba voditi na kompleksen način, da iz nje iztržimo največ, kar je možno. Samo industrijski objekti in nova stanovanja so dokaz dober strategije, ni pa to usklajen razvoj, daleč od tega.

Sicer pa si zamišljam sebe kot turista v Ajdovščini: kaj lahko tu človek počne? O, tega je veliko, bazen, kolesarjenje, pohodništvo, celo nezahtevno hribolazenje, pa  ... Tu in tam se da ujeti, kaj kulinaričnega, poskusiti dobro vino, gostinska ponudba pa, tu smo šibki, zelo šibki. Tudi tu bi lahko uvedli določeno strateško stimulacijo, sploh zdaj ko imamo posrečen glavni trg, kjer manjka prav to, dober kulinarični lokal, pijače ne manjka, dobre hrane pa. To so pač poletne teme, ki me obsedajo. Seveda so to videnja nekoga, ki pač razmišlja, kako bi kraj še bolj zaživel. Nov prostor mora dobiti tudi novo dušo. Že sam festival pašte, je dokazal, da je kulinarika močan turistični magnet; v to smer bi morala iti turistična strategija. In seveda kolesarska infrastruktura, to se je močno premaknilo, to pozdravljam. Ampak še veliko je tega, kar se bo dalo uravnoteženo nadgraditi. No, kulturna ponudba, taka, primerna za podporo turistom, o tem pa ne bi več pisal, ker bi se že ponavljal - možnosti so, zmožnosti pa tudi. In tukaj bi lahko za gradom bilo marsikaj, marsikaj, bilo je že, ampak ... Joj, boste rekli, a ta nima drugega dela kot da samo nekaj flancari in naklada in naklada in nerga. Pa vam povem, da imam še veliko idej, recimo, najhitrejši spust s kolesom od alpskega cvetja do trte v Evropi. Kucelj - Stomaž, če bi bila urejena proga recimo. In potem, kolesarjenje od izvira do izlitja v drugo reko, kot namenska kolesarka pot ob Hublju - privilegij, da spremljaš reko od njenega rojstva do slovesa - taka pot je že, vsaj deloma ob Vipavi, lahko pa bila samo peš pot kot zanimivost, da reko peš pospremiš, lahek sprehod od izvira do sotočja z Vipavo. O, koliko je še tega, konjeniški pohodi, recimo, tekmovanje z navadnimi starimi kolesi od Lokavca do Predmeje - to bi bila prvovrstna atrakcija, če so že avtomobilski starodbniki napisali uspešne zgodbe in motoristi, bi tudi kolesarska zgodba zagotovo uspela - recimo, da bi se taka tekma imenovala kar Rogličev vzpon - pa bi ga enkrat, ko ne bo obremenjen povabili, da to traso prevozi s strodobnikom ... Ah, ideje. Pisatelji si pač zamišljamo in izmišljamo.

Pa lepo počitnikujete, kaj dobrega pojejte, naužite se valov, narave nasploh, hribov, jezer in rek, in ja, tudi kakšna knjiga naj bo prebrana.

* Naslovna fotografija: Bojan Bizjak Zakawsky

* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj