Zanimivo je opazovati odraščajoče malčke, kako se iz dneva v dan spreminjajo. Kultura jim sprva ne pride do živega, za golo preživetje so se pripravljeni vesti precej neotesano. Še posebej so dobro zvočno opremljeni. Sčasoma ugotovijo, da ne bodo kar zlepa umrli, če na primer obrok ne bo na mizi za njih takoj in zdaj. Po tem se lahko mirno prepustijo socializacijskim prelomnicam. Prva otroška igra je večinoma spontano spolno zaznamovana. Nisem dovolj strokovno podkovana, da bi lahko trdila, ali gre za zgled, otroško komercializacijo ali je to preprosto vrojeno, najbrž vsega po malem. Je pa po mojih izkušnjah tako, da se dečki pogosteje zanimajo za vozila in posegajo po podobnih igračah, medtem ko deklice najdejo zadovoljstvo pri preoblačenju punčk. Seveda to ni pravilo, velikokrat tudi deklice zanimajo tovornjaki ter dečke nega in pestovanje plastičnih dojenčkov. Kmalu pa v ospredje stopijo spolni stereotipi, ki mnogim otežujejo odraščanje.

Stvari niso preveč preproste. Ne samo to, da mora posameznik psihološko sprejeti spol, ki mu je dan z genetiko, biološkemu spolu družba pripisuje tudi določen videz, vedenjski vzorec in življenjskih ustroj. Obstaja kup bolj in manj pomembnih odločitev, ki jim mora posameznik slediti glede na spol, ki mu pripada. V nasprotnem primeru je nenormalen, čuden, stigmatiziran in izločen na rob družbe. Gre za odločitve o načinu oblačenja, načrtovanju družine, izbiri dela, preživljanju prostega časa, izražanju čustev in drugo. Čeprav v resnici spol ni nič drugega kot »skupek hormonov«, ki usmerjajo biološki razvoj in delovanje človekovega telesa,  je v naši družbi spol etiketa, breme in navodilo, kako naj bi živeli svoje življenje.

Nadaljnji razvoj osebe od zgodnjega otroštva se kmalu začne drastično razlikovati glede na spol, ki mu posameznik pripada. Za deklice postane zelo pomembno, kako so oblečene, za dečke pa, kako zelo znajo zadrževati čustva. Že v vrtcu ali na otroškem igrišču lahko slišimo, ko starši in drugi odrasli dečke nagovarjajo, da so preveliki, da bi jokali. Solze so za moške absolutno prepovedane od prvega leta starosti. Pri dečkih so z odraščanjem sprejemljive fizične in agresivne igre. Deklice naj se ukvarjajo z mirnimi aktivnostmi, ustvarjalnimi igrami ali skrbjo za druge. Dekleta bodo prej obsojena, če bodo odstopala od predvidenih telesnih norm, kot so recimo daljši lasje in vitka postava. Vrednost deklic narašča predvsem z njihovim videzom oziroma s tem, kar družba prepoznava kot lepoto. Poleg tega, da so lepe, morajo biti tudi tihe, ubogljive in potrpežljive ter ne smejo imeti preveč mnenja o družbenem dogajanju. Jeza je pri dekletih prepovedana. Nikakor ne smejo biti preveč dramatične, zahtevati preveč pozornosti in izstopati. Veliko se morajo posvečati videzu svojega telesa, s katerim privabljajo moške, ki si nato na različne načine lastijo njihova telesa. Fantje morajo biti pogumni in neustrašni ter na vsakem koraku pripravljeni meriti moči. Do deklet morajo biti nagajivi, jim gledati pod krila in jih otipavati, ker tako fantje kažejo naklonjenost do deklet. Pod nobenim pogojem fantje ne smejo izražati nežne naklonjenosti, ne do deklet, kaj šele med seboj.

Po tem, ko osebi moškega in ženskega spola odrasteta, pride trenutek moškega zmagoslavja, ko se ženska moškemu preda. Partnerstvo ni enakovredno, saj večino odločitev sprejema moški. Ali bo ženska dosegla določeno izobrazbo, se zaposlila in gradila kariero, ni povsem v njenih rokah. Uloviti mora prava leta, da zanosi, saj bo drugače prestara, zato svojo mladost posveti rojevanju, skrbi in vzgoji otrok. Moški se s tem manj ukvarja, ker to ni njegovo poslanstvo. Njegovo poslanstvo je, da čim več dela in je zaradi tega višjega cilja pogosto zdoma. Spolnosti se heteroseksualni par loteva na pobudo in željo moškega, ker moški imajo slo, nagone in predvsem potrebe, ki jim mora ženska ugoditi. Ženska tega nima. Ima pa prirojeno nagnjenost za skrbstvo in gospodinjska opravila. Kmalu ko ženska opravi z družino, je prestara, neprivlačna in za moške le še sitna stara baba, ki se pretirano ukvarja s svojim videzom, bodisi se preveč zanemarja. Njena vloga takrat je, da poskrbi, da moškega doma zmeraj čaka postrežen obrok in vedno čisto, zlikano perilo. Če ima službo, je to lahko njen hobi, pravo delo jo čaka doma.

Za nekatere se tako življenje sliši kot pravljica, za druge je to nočna mora. Odločitev, kako bomo živeli svoje življenje do meje, da ne ogrožamo drugih, bi morala biti osebna. Vendar vidimo, da ni tako. Niti ne gre vedno za to, da bi moški ženske namenoma postavljali v podrejen položaj, včasih ženske to počnemo kar same. Živimo s prepričanjem, da moramo biti ženstvene oziroma v tako imenovani »ženski energiji«, biti moramo mirne ne glede na situacijo, sprejemajoče do moških čustev, četudi so (pasivno) agresivna, predvsem pa zatreti sebe, da se lahko moški izrazi v vsej svoji moškosti. Moški si lahko dovoli biti jezen, utrujen in nejevoljen, česar si ženske v enako težki situaciji ne moremo privoščiti. Ženske si za to prilaščamo posebno »žensko moč«, ki je v resnici le izgovor za naučeno nemoč, s katero se že zgodaj naučimo živeti. Z njo v resnici teptamo svoje želje in potrebe. Škodljive pa so tudi nekatere ženske, ki se (v javnosti) ostro deklarirajo, da niso feministke in tako proslavljajo svoje dosežke v patriarhalnem svetu. Še posebej je to globok izraz ignorance, če gre za ženske na poziciji politične moči.

Pospravljanje stvari v predalčke je nekaj, kar nam daje občutek reda in kontrole. Zato se tega polaščamo tudi pri kategoriziranju ljudi v družbi. Ena največjih, najbolj samoumevnih in tudi najbolj škodljivih kategorizacij je ločevanje ljudi glede na spol. Biološko obstajata moški in ženski spol. Razlikujeta se v tem, da imata različno sestavo hormonov in tudi različno telesno zgradbo. To pa je tudi vse, kar ju ločuje. Vse drugo so škodljivi konstrukti družbe. Vsak posameznik naj ne glede na spol, starost, raso, barvo kože, nacionalno in versko pripadnost izbere odločitve, ki bodo krojile življenje po njegovi meri. Zavzemanju za zmanjševanje neenakosti med spoloma  in svobodno izbiro pri življenjskih odločitvah, ne glede na biološki spol, pravimo feminizem.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografija: Web

Deli Nazaj