Čez nekaj let je z izidom knjige Kako izgoreti v avtorstvu znanega Slovenca pojem izgorelost postal popularen. Koncept moškega, ki je uspešen, privilegiran in preskrbljen ter se javno izpostavi, da je zaradi preobilice dela izgorel – tako sem sklepala, mi je bil smešen. Saj mu ne bi bilo treba tako zelo garati. Lahko bi šel na delo za dve uri, nato pa domov počivat in se mu mesečni zaslužek ne bi pretirano zmanjšal. Izgorevali bi lahko delavci, ki opravljajo težka fizična dela od jutra do večera za nizko plačilo. Tako sem o tem takrat razmišljala, ko sem pomislila na izgorelost. Knjige slovenskega avtorja seveda nisem želela prebrati, zato je ta pojem zame ostal zavit v misterij.

Čez nekaj let se je moj pogled na izgorelost spremenil. Konec leta 2022 sem iskala novo službo in jo tudi našla. Preden sem končala prejšnjo službo, sem morala porabiti še kar nekaj dopusta. Veselila sem se ga in pričakovala sem, da se bom dodobra spočila, preden nastopim novo službo. Seveda se ni izšlo, kot sem načrtovala. Bil je december in virusi v polnem razmahu. Polovico decembra, ko bi morala uživati na dopustu, sem bila s sinom v bolnišnici, skoraj ves preostali čas pa z njim doma zaradi bolezni. Bilo je naporno in januarja sem v novo službo prišla utrujena. Privajanje na delovno mesto je bilo intenzivno. Prav tako tudi vse drugo. Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja je bilo zahtevno. Življenje z otrokom, ki je kronični bolnik in zaradi katerega sem v povprečju spala tri do pet ur na noč, ter vsak dan dve uri vožnje na delo in nazaj, spoznavanje novih ljudi v organizaciji in njihovega dela je bilo kmalu preveč zame. Takrat sem začela opažati prve težave s spanjem in veliko nepojasnjenih bolečin, kot je na primer nenadna slabost, ki me je popolnoma ohromila. Vedno sem bila prepričana, da svoje telo dobro poznam in ga obvladujem, vendar takrat nisem razumela, kaj se mi dogaja. Bila sem razdražljiva, pogosto potrta in nekomunikativna. Take se nisem poznala. Nisem imela dovolj prostega časa, da bi temeljito premislila o tem, kaj se mi dogaja. Bila sem na avtopilotu.

Osebno zdravnico le redko obiščem, v tistem času sem jo velikokrat. Bil je junij. Pogosto so me napadale misli, da sem razvila kakšno resno bolezen, in bila sem pretirano zaskrbljena. Zdravnico sem prepričala, da me je temeljito pregledala in mi izdala napotnico za laboratorijske teste, ki so me le malce pomirili. Spraševala me je o okoliščinah in življenjskem slogu. Prevzel me je nenavaden občutek. Bila sem presenečena, ko sem dojela, da namiguje, da sem izčrpana. Predlagala mi je, da vzamem daljši bolniški stalež, ki sem ga zavrnila, saj si po šele pol leta v novi službi nisem predstavljala, da si kaj takega lahko privoščim. Saj vendar nisem bolna, samo utrujena. Seveda bom zmogla, sem se prepričevala in nadaljevala v enakem ritmu. Dopust je prinesel kratko olajšanje, vendar dva tedna nista bila dovolj, da bi si celovito opomogla. Čas je tekel in v službi so se naloge stopnjevale. Prišla je jesen in počasi spoznavam, da ne zmorem tega tempa. Slabo spim, imam težave z glavoboli, slabostjo, apetitom, ves čas mi šumi v glavi, pogosto sem omotična in težko se zberem.

Zdaj na izgorelost gledam drugače. Ne izgoriš, ker preveč delaš, ampak ker se pri nobeni stvari, ki jo počneš, ne znaš zadovoljiti. Izgorelost je napačen sistem vrednot, ki ti skozi čas vztrajno pronica v misli in ti prevzame kontrolo nad telesom. Prepričanje, da se moraš vedno truditi do popolnosti, te vodi v začaran krog opravljanja nesmiselnih nalog, zaradi katerih se nikdar zares ne ustaviš. Če poskušaš odnehati, občutiš praznino. To ni telesna bolezen, temveč psihična, ki se preseli na telo. Telo podleže konstantni izpostavljenosti stresu in se odzove s simptomi. Ni jih pametno ignorirati. Nikogar drugega ni, ki bi v taki situaciji lahko poskrbel za nas enako kakovostno, kot lahko sami. Odnehajmo pravočasno. Lastno zdravje je na prvem mestu.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj