Res je, da sem izpričana lokalpatriotka, doma iz vasi Duplje, pa vendar že leta v Ljubljani, zato moj oče ob prihodu domov rad reče, češ prišla si na kmečki turizem. Obiski moje vasi ob koncih tedna so povezani z družino, prijatelji, s sprehodi s psom. Ne spremljam lokalne politike, ne obiskujem dogodkov, koncertov, ne hodim po barih. Konci tedna na Vipavskem so zato, da zamenjam ritem in pogovore. Da se umirim, pobegnem od fragmentarnosti novinarstva, da mi minute začnejo teči drugače, bolj linearno, z manj zaseki.

Najlažji recept bi bil, da bi nekaj napisala o kulturi in svojo misel že nekako povezala z lokalnim dogajanjem, a premalo spremljam kulturni utrip Vipavske, da bi nastal iskren zapis. Moji obiski so preveč intimni. Po parih minutah razmišljanja, me prešine. Začela in končala bom prav pri nečem intimnem, pri čutilu, še bolje pri vonju, pri vonjavah. Pri tem, kakšna razlika je med vonjem mesta, centra Ljubljane, kamor se s kolesom vsak dan, če le ne dežuje, iz Viča odpeljem po kolesarskih stezah, mimo zelenic in dreves v parku Tivoli do Tavčarjeve, in vonjem te moje drobne vasi.

Ljubljana ne diši in ne smrdi. Začuda, ne vonja skoraj po ničemer. Ljubljana je brez vonja, zdi se anemična, četudi včasih kolesarim mimo cestnih žil, polnih avtomobilov. V spomin, ko zdaj sedim za računalnikom in tipkam, si ne znam priklicati nobenega zaresnega vonja Ljubljane. Smrtonosni trdi delci v zraku in izpušni plini so samo neizprosno tu med nami. Brez vonja. In ko se na najlepše možno jutro – in kot pravi Ivan Volarič Feo »najlepša jutra so zjutraj« – odpravim na sprehod po Poti spominov in tovarištva, travniki nimajo vonja, Mali graben je transparenten.

No, Duplje dišijo. Ta mali zaselek pri kapelici v vasi diši. Iz okroglih kovinskih pokrovov s socrealističnim motivov se dviga potuhnjen smrad. Pajkova mreža cevi pod nogami, kamor se zbirajo človeške tekočine različnih odtenkov in agregatnih stanj, je nepovezana s čistilno napravo. Projekt urejanja kanalizacije te drobcene vasi je nedokončan, obstal je na pol poti. In ko na najlepše jutro in »najlepša jutra so zjutraj« odpreš vrata hiše, te zareže v nos rezek vonj, s katerim so se vaščani navadili sobivati. Največja tragika je, da še tako dobrega parfuma človek ob redni uporabi ne zavonja več. Simbioza je popolna. Obrambni mehanizem nosu naredi svoje, a za zunanjega opazovalca je ta simbioza tragična. Zaselek smrdi. In ne smrdi po iztrebkih krav ali ovc ali koz ali psov ali mačk. Kot prava lokalpatriotka, četudi že dolgo živeča v večjem mestu, še vedno ločim vonjave. In ko na najlepše jutro nadaljuješ pot proti Zemonu, prečiš potok, ki ni transparenten kot Mali graben, ampak pogosto puhasto zdrizast od pen, dokler mu dež po naravni poti spet ne povrne karakteristik potoka. Potem hodiš mimo vinogradov, tu pa tam vidiš kakšnega progastega, futuristično zebrastega. Ob trtah se vijejo oranžno rumene zaplate. Ko stopiš pod vznožje Starega gradu, si končno ponovno okrožen s stvarmi, katerih atributi so konvencionalni. O teh stvareh in njihovih atributih bi bilo težje napisati kolumno in izrazito poudariti osebno stališče. Voda je tu dolgočasno transparentna in zemlja in rastline so tu dolgočasno rjave in zelene in tu ni okroglih kovinskih pokrovov s socrealističnim motivom. In ja, ta dolgčas diši lepo. Kot dober nišen parfum.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj