Le malo kdo pa si prizna, da je košnja dobra telovadba in neke vrste meditacija. Meditacija v naš razrvani um prinaša ubranost z vesoljem. Kosec počne prav to. V kaotično naravo, kjer vsaka bilka sili po svoje, ena v levo, druge v desno, tretja v zrak, kosec vnaša harmonijo. Kosec je mali bog, ki dela red ravne linije na svojem malem travniškem vesolju. Tu tiči eden globokih psihoterapevtskih učinkov košnje.

So pa še drugi. Zvok kosilnice ­– naj bo bencinska ali električna – kosca osami od okolice. Svet okrog kosca za uro ali dve izgine.  Kosec se osredotoči na trato. Kosec je v svojem svetu, razmišlja o najbolj ekonomični poti košnje. Ali košnja v krogu ali košnja naprej nazaj? Kako najbolj elegantno slalomirati med gredicami in sadnim drevjem?  

Iz meditativnega območja, kjer se kosec lahko počuti božansko, pa ga meče kup ovir. Ah, raznolika naključnost vesolja! Ne boš več bog, če pokosiš poganjke mladih  vrtnic, ki jih je žena posadila prav na sredino parcele. Še huje je, kadar v žaru košnje pokosiš mladiko ribeza, ki si jo posadil sam.  Takrat se znajdeš pred nezavedno notranjo razklanostjo lastne duše. Si res gospodar vesolja? Hm. Spomnimo se nore naključnosti  igračk, žogic, obuval,  ki so jih med travo pustili otroci in psički …

Od vsega pa se kosec najbolj boji skritih štorov, skal in železnih palic v zemlji. Te stvari so zanj nočna mora. Pa niso edini boleči vidik košnje. Nežnejše duše se v začetku pomladi znajdemo pred dilemo, kaj narediti z marjeticami. Kaj niso smisel živahne trate tudi rože? Ker so rože, naj marjetk ne pokosim? Ali jih pokosim, ker niso ta prave rože?

Če sem še malce bolj oseben: veliko travmo pri košnji mi povzroča spomin na biologijo iz osnovne šole. Cvetovi so spolni organi rastlin. In zdaj naj z enim prehodom ropotajoče zverine porežem tisoče v zrak štrlečih spolnih organčkov. Zakaj? Za lepo negovano tratico. Da se ne bodo sosedje zgražali, češ hudo zanemarjeni in leni so tile na drugi strani žive meje.. Kaj pa spolno življenje rastlin?

Lepo sončno pomladansko popoldne.  Trava je že presegla nevarnih, zanemarjenih, sramotnih deset centimetrov. Čas je za košnjo. Pridružil se bom jati koscev, ki v transu izvaja svoj kosilni obred, širom zmernih zemljepisnih širin, bogatejšega dela severne poloble. Po zimskem počitku zaprašena in pajčevinasta kosilnica prvič ugleda sonce. Preverim gorivo. Prazen rezervoar. J …….! Zlovoljen se vrnem v hišo.

»Ne boš kosil?« Pričakovano vprašanje. »Moram po bencin!« Čez petnajst minut potegnem vrvico. Brbrpkpk. ?????! Zvok ni pravi! Ponovim manever. Še vedno ni čvrstega brbr. Po petminutnem vlečenju vrvice in po triminutnem recitiranju neprimernih besed se sprijaznim s tem, da bo treba po orodje.  Če smo kot mulci šraufali Tomosove avtomatike in šestke, bomo tudi to kosilko zrihtali, ni hudič da ne. Svečka je mogoče malo zapackana.  Očistim. Filter zraka? Spiham. Dovod goriva? Pregledam. A še vedno se ne oglasi pravi, pomirjujoči br-br-br. Sprijaznim se, da je motor moje kosilnice mogoče malo premalo podoben Tomosovemu avtomatiku. Priznam si tudi, da so mi motor več ali manj popravljali bolj vešči prijatelji. Kaj zdaj? Kličem Vojkota? Kličem Duškota? Ali kar peljem na servis v Vipavo? Ura je že nekam pozna, ne morem, ne smem težiti ljudem pred večerjo. »Ne bom pokosil, je crknila kosilnica!« glasno priznam poraz.

Po uspešnem servisu kosilnice, ki se je zavlekel za nekaj tednov, je operacija Zelena trata opravljena. Vestni kosec kosilnico očisti, napolni rezervoar z gorivom, preveri olje, zatisne vijake in parkira. Nevestni kosec mašino po hitrem postopku zbašem v lopo. Prešvican in zadihan sedem za vrtno mizo. Ponosen pogledam rezultat svojega dela. Takrat me v oči – kot igla, kot trn – zbode pogled na šop trave, ki prav nemarno štrli iz petcentimetrske zelene  uravnilovke. Kaj sedaj? Vstati, iz lope privleči kosilnico in moteči otoček odstraniti? To pomeni tudi polnjenje rezervoarja. Ali se raje sprijazniti z nepopolnostjo vesolja? V mislih slišim vprašanje: »Zakaj pa si tisti šop tam pustil?« Težko bi razložil, kako so se uporniške bilke izmuznile mojemu ostremu očesu in strateškemu kosilnemu načrtu. Hitro najdem rešitev. Skočim po baterijsko nitkarico. Vseeno bom imel manj dela kot kurblat bencinarco. Začuda nitkarica visi na svojem mestu. Še baterijo vtaknemo in nesrečni snop trave bo zgodovina. Neusmiljeno pikiram na nič hudega slutečo travco. A nitkarica ne trzne. Kako že gre tisti vic? »Mujo, več treči put te zvao neki Empty Batery.« Besno odkorakam proti lopi, iz šare pod delovno mizo izkopljem skrhan, zarjavel srp, ki so ga zapustili stari lastniki parcele. S pol komunističnega simbola v roki jurišam proti šopu trave. Zamah srpa se mi ustavi, ko med zibajočimi travnimi bilkami, zagledam majhne bele rožice s petimi cvetnimi lističi. Teh pa tukaj še nikoli nisem videl. Običajno sicer ne pretirano romantično dušo so me beli čudeži narave, skrivnostni spolni organi rastlin, ta trenutek očarali. Kdo bi vedel zakaj. Obenem se mi porodili zanimivo vprašanje. Zakaj so cvetovi ljudem lepi? Saj nismo čebele. Prisluhnem si. Ne, tisti šop trave me ne moti. Pospravim srp neoskrunjen. Naj bo uporni šop moj skromni prispevek k biodiverziteti. Umirjen sedem in opazujem čmrlje, ki se pasejo na drobnih belih cvetkah. »Kako lepe rožice!« Mi navrže soseda, ki se mimo odpravi na popoldanski sprehod.

Srečen konec. Do naslednje košnje.

P. S. Se lastniki samostojnih pametnih kosilnic zavedajo, kaj vse zamujajo?   

Deli Nazaj