V preteklosti sem iz različnih razlogov gravitirala bolj proti svojemu domačemu mestu, zato sem se v Ajdovščini le redko mudila. Razen obiska kakšnega urada nisem imela ne razloga in ne želje, da bi se v mestu zadrževala dlje kot je bilo nujno potrebno. Prijetno sta me presenetila bolj umirjen utrip mesta in prijaznejša komunikacija kot sem je bila vajena v Ljubljani. Prvič, ko sem v delikatesi stala v vrsti in čakala, da prodajalka konča pogovor s stranko, ki je presegel okvire običajne postrežbe, sem bila prav po ljubljansko nestrpna. »Pa dobr, no, a more lih zdej čvekt? Men se mudi!« Ampak sčasoma mi je postalo všeč, da si ljudje vzamejo čas in s kratkim klepetom vzpostavijo prijetnejši stik. Zdaj me moti ljubljanska neprijaznost. Včasih mi kakšna frajla za blagajno ne nameni niti pogleda, ko mi izroči vrečko z blagom, moj »Nasvidenje!« pa presliši. »Ma veš kej, neč ti ne bi škodlu, če bi bla an mal bel prjazna,« si zamrmram v brk, ko zapuščam prodajalno. Ampak ni časa, v prestolnici gre vse po tekočem traku, dejmo, dejmo, naslednji!

Ajdovščino sem najprej začela raziskovati zaradi otrok. Otroške gledališke predstave in kino v Dvorani prve slovenske vlade, igrišče v parku, drsališče, bazen, knjižnica, športni park Pale, sladoledni vrt, pekarne, naravoslovna učna pot ob Hublju, Škol, slaščičarna, čokoladnica, pot ob Lokavščku … odprla so se mi povsem nova obzorja. Včasih smo se v mesto odpravili tako kot Gorjani nekoč, peš čez rob po kateri od starodavnih stezic, le da nismo šli po moko ali gres, temveč v kino, na obisk ali pa izpolnit kakšno posebej vročo željo, da je bila motivacija za dve, tri ali štiri ure hoje dovolj velika.

Nato sem jo začela spoznavati zaradi svoje dejavnosti. Kje je mogoče najti primeren prostor zanjo? Pa sem odkrila Hišo mladih, Dom krajanov in Srednjo šolo Veno Pilon. Pri iskanju poti do ljudi sem navezala stike z Ljudsko univerzo, območno obrtno-podjetniško zbornico, Glasbeno šolo Vinka Vodopivca in Centrom za krepitev zdravja, spoznala utrip parade učenja na ajdovskem placu, našla spletni portal Moja občina in časopis, ki ga držite v rokah, tale zapis pa prebirate, ker sem se uredniku širokoustila, da najraje od vsega pišem. (Nisem pa si mislila, da me bo tako hitro prijel za besedo.)

Odkrivam, koliko močnih blagovnih znamk je Ajdovščina imela nekoč in koliko jih še vedno ima. Vsakič ko zavijem na hitro cesto proti Novi Gorici, se čudim, kaj vse je zraslo v obrtni coni. Slišim, da povpraševanje po nepremičninah presega ponudbo. Razvija se kultura dejavnost. Na predstave, po opravkih ali samo malo na lepše se Ajdovci po novem lahko odpeljejo z izposojenim kulam. Za svoje zdravje, dobro počutje in videz lahko poskrbijo s pomočjo ponudnikov različnih storitev – med njimi tudi takih, ki jih Ajdovščini lahko upravičeno zavidajo celo mnogo večja mesta.

Če se vrnem k začetnemu stavku: eh, ja, priznam, fajn je, ker je v Ajdovščini vse na kupu! Celo več kot to: Ajdovščina ima naravne danosti in druge pogoje za kakovostno življenje občanov. Ker sem zgolj njena občasna obiskovalka in ne stalna prebivalka, ki bi bila do potankosti seznanjena z utripom in izzivi mesta, mi lahko mirne duše očitate površinskost in nepoznavanje dejanskih razmer, kar je seveda res. Morda pa tudi nepopoln pogled z distance, da ne rečem z višine, saj na Ajdovščino zrem z roba Gore, nekaj šteje. Pot do tega, da mesto pridobi atribute Renaultovega malčka iz kultne reklame, je med drugim tlakovana tudi s prizadevanji lokalnih ponudnikov blaga in storitev, da sokrajanom ponudijo vse, kar imajo veliki - in še več. Če se navežem na uvodnik iz oktobrske tiskane izdaje - podprimo dobre projekte, da bo življenje v mestu ob Mrzli reki še kakovostnejše. Brez zadostne podpore vseh nas, občanov, še tako dober program ali zamisel žal ostane le mrtva črka na papirju in izgubljena priložnost za mesto.

* Naslovna fotografija: Občina Ajdovščina   

Deli Nazaj