Na Goro sem se iz prestolnice preselila pred štirinajstimi leti. Sprejela me je z bučanjem burje in dolgotrajnim obilnim sneženjem, tako da sta minila skoraj dva meseca, preden sem se, sveže pečena mama, lahko odpravila na prvo vozičkanje po zameteni vasi. Tista zima je bila ena najhujših, kar sem jih doživela na južnih obronkih Trnovskega gozda; predvsem zaradi vremena, prste pa je imela vmes tudi korenita sprememba življenjskega sloga. Iz mestnega vrveža, številnih aktivnosti in pogostega druženja sem prišla v vas, ki je po mnenju nekaterih mojih prijateljev tako daleč od oči in od srca kot je za nas recimo Moldavija.

»Kaj boš počela tam gor? Pa se ja ne boš vozila vsak dan v Ljubljano v službo? Kam bo otrok hodil v šolo? Imate sploh kakšno trgovino? Kje je najbližji zdravnik?« Taka in podobna vprašanja so kar deževala, v prvi vrsti s strani domačih, ki so odkrito izražali skrb, da se selim nekam bogu iza nogu, medtem ko so nekateri drugi samo nejeverno dvigali obrvi in gubali čelo. Glede na to, da življenje v glavnem mestu ni bilo na mojem seznamu želja, nisem imela kakšnih hudih pomislekov – no, vsaj sprva ne … Predstavljala sem si sicer, da bom pristala na kakšnih gričih v okolici ljubljanske kotline in ne na planoti visoko nad Vipavsko dolino, ampak sprememba kurza me ni tako vrgla iz tira, da ne bi vseh dobronamernih vprašanj po moji zdravi pameti nonšalantno ignorirala. Še vedno mi gre malce na smeh, če se spomnim nanje, čeprav je bil po pravici povedano pristanek na Gori vseeno rahlo trd. Danes lahko o tem pišem s ščepcem samoironije, takrat pa se mi stvari niso zdele tako zelo zabavne.

Omenila sem že snežno dobrodošlico, ki je bila dosti manj navdušujoča kot takrat, ko sem prvič doživela pravo gorjansko zimo in se šla veselo sprehajat po orkanski burji, čeprav sem zaradi snežnega meteža komaj kaj videla pred sabo in so mi sunki vetra jemali sapo. Rada sem imela zimo, med svojimi alpinističnimi podvigi sem spoznala mnogo njenih obrazov tako na cestah kot v gorah, ampak kar naenkrat se nisem počutila prav lagodno, ko je pater familias odhajal na pot v Ljubljano v tistih divjih zimskih razmerah, naju pa puščal v krempljih globokih zametov in burje, ki je zavijala okoli vogalov. Kako bom spravila otroka v dolino do zdravnika, če se slučajno kar naenkrat začne daviti ali dobi vročinske krče ali neha dihati ali začne neustavljivo bruhati ali …

Skrbi novopečene mame so se ob surovi moči, ki jo je razkazovala narava, precej bolj poredile. Še več, kako bom v nujnem primeru sploh poklicala na pomoč? Za signal mobilne telefonije se je bilo treba potruditi skoraj do glavne ceste nekaj sto metrov od hiše. Kako me bodo ob tistem silnem bučanju vetra dispečerji na številki 112 sploh slišali? (Za potrebe ustvarjanja dramske napetosti pustimo ob strani dejstvo, da bi se morala do stacionarnega telefona, ki je vedno imel dober signal, razen če ni veter slučajno izruval kakšnega droga, potruditi samo eno nadstropje nižje; sicer še vedno po burji in nametanem snegu na zunanjem stopnišču, pa vendar.) Kaj, če se iz nerazložljivih razlogov sama zgrudim? Kako me bodo spravili do rešilca, ko pa stranske ceste plužijo šele, ko veter pojenja? In kaj če rešilci, tako kot kurirske službe, ki se sicer oglašujejo kot hitre, pozimi sploh ne vozijo na Goro, ker nimajo zimskih gum? »Gospa, imamo en paket za vas, kaj pridete kaj v dolino?« »Gospa, saj bi vam prišli rešit življenje, ampak naš voznik ni vešč vožnje po snegu …« Take filme sem si vrtela, ko sem skozi zametena okna gledala z debelo snežno odejo pokrito samoto okoli hiše.

Kot vidite, sem preživela tisto zimo, pa vse naslednje, in moji otroci tudi. Počasi sem se privadila življenju bogu za hrbtom, ki teče po nekih svojih, naravi bližjih tirnicah. S prihodom pomladi, ki se je takrat do nas priplazila šele v poznem aprilu, sem lažje zadihala. Prav dosti stika s »civilizacijo« sicer še vedno nisem imela. Enkrat na teden je do nas pripiskala potujoča pekarna. Višek mojih družabnih aktivnosti izven doma so bili mesečni obiski pediatrične ambulante. Nikoli nisem bila kaj prida navdušena nad pohajanjem po trgovinah, toda takrat bi za en navaden šoping dala celo kraljestvo! A ne, pri nas se ne hodi na fatpošto v Ajdovščino, za pot v dolino moraš imeti prekleto dober razlog! Recimo, če si na cirkularki odžagaš kakšen prst. Ali pa če je v shrambi le še prgišče gresa. Ali pa če boš vsak čas ostal brez mišele za motorko. Vse ostalo so neutemeljeni razlogi in nepotrebno trošenje goriva, da o ogljičnem odtisu niti ne govorimo. V dolino bi se, če bi bila super fit mama, po eni od številnih starodavnih stezic, ki vodijo prek roba, lahko odpravila peš, trčećim korakom, da bi bila v dveh do treh urah, preden bi zazvonil alarm za naslednji mlečni obrok, spet nazaj. Ker nisem bila dobra v gorskem teku, sem pač ostajala doma, obredla vse z vozičkom prevozne poti ter lovila signal za telefon, da sem lahko domačim in prijateljem prodajala bučke, kako fino je podeželsko življenje. Tako kot migranti s Črne celine pripovedujejo svojim sorodnikom, da se v Evropi cedita med in mleko, medtem ko po ulicah italijanskih mest turistom ponujajo ceneno robo.

Ja, še ne tako dolgo nazaj je bilo na Gori drugače. Dosti bolj pomehkuženo kakor pred petdesetimi, sto ali dvesto leti, pa še vedno dovolj robato, da bom lahko svojo junaško zgodbo, kako sem preživela selitev na Goro in se celo smejala, pripovedovala svojim naslednikom.

V zadnjih nekaj letih so trde zime pregnali vetrovi z morja, ki Goro včasih za tedne dolgo pokrijejo z oblačno kapo. Ljubljanska megla je navadna vajenka proti tem nadležnim z vlago nabitim oblakom, iz katerih vztrajno curlja in kaplja, medtem ko se v hišo namesto burje zaganja silovit jugozahodnik. Nisem mislila, da bom kdaj to rekla – ampak, ja, kolca se mi po ljubljanski megli in orkanski burji. Toliko o sončni Primorski … Poletja postajajo vse bolj vroča in ko je sonce v zenitu, najraje posedamo v gosti senci košatih bukev, čakajoč na večerni vetrc, ki prinese nekaj hladu iz Trnovskega gozda. V našem sadovnjaku uspeva kivi, sosedje gojijo lubenice in melone. Zdaj ne iščem več telefonskega signala, ampak z veseljem potonem v kakšno šklapatorno v gozdu za vasjo, ki je signal ne doseže. Hitre dostavne službe so si očitno nabavile zimske gume in upravičujejo svoj reklamni slogan; zdaj na Goro pride skoraj vse. (Kakšen serviser sicer običajno z zamudo.) Trgovin, pošte, banke in zdravnika sicer še vedno nimamo, ampak, hej, saj je skoraj ni stvari, ki je ne bi mogli urediti prek spleta. Ceste so vse širše in asfalt vse manj naluknjan. Imamo gostinsko ponudbo in prenočišča. Golaki in Čaven so polni pohodnikov tudi pozimi. Nekoč prazne hiše so spet žive, gradijo se novi domovi in vikendi. Samo v bližnji okolici naše hiše jih je zraslo deset.

Gora je vse manj od sveta pozabljena skalnata divjina, kjer so v preteklosti lahko preživeli samo najbolj trdoživi in iznajdljivi. Očitno postaja zanimiva tudi za življenje, čeprav ponuja v glavnem le mir, svež zrak, naravo in lepe razglede. Mamljiva ponudba za v divji ritem današnjega življenja ujetega človeka. A bodimo iskreni – tisti, ki se v želji po kakovostnejšem in mirnejšem življenju preseli na Goro, nima prav dosti druge izbire, kot da stopi v časovni stroj in zaživi življenje, podobno tistemu, ki se ga je tu živelo pred desetletji. Če bo v gorjanski odmaknjenosti hotel obdržati sodobni življenjski slog z vsemi ugodnostmi, bo za to plačal ceno - v dobesednem in prenesenem pomenu besede. Na Gori še zdaleč ni tako široke ponudbe izvenšolskih dejavnosti, družabnih aktivnosti za starejšo populacijo, dogodkov za otroke, kulturnih prireditev, ni športnih klubov (vse pohvale izjemi, za katero vem, in morebitnim izjemam, za katere ne vem), vrtca (z vsem spoštovanjem do cicibanove šole), glasbene šole in še bi lahko naštevala. Zelo malo od tistega, česar so deležni prebivalci v mestih, jo doseže. Zakaj je temu tako, presega okvir tega prispevka. Po »luksuz« je torej treba na Deželo in tako življenje zlasti polno zaposlenih staršev šoloobveznih otrok, ki se po možnosti na delo vozijo še kam dlje kot v Ajdovščino, hitro postane dražje in bolj naporno kot v dolini. Gora tudi dandanes še vedno zahteva ljudi iz posebnega testa. Domačinom je recept zanj položen v zibko; ta unajni pa se do njega dokopljemo z vztrajnim preizkušanjem različnih sestavin, njihovih količin in medsebojnih razmerij. Če sem že odkrila svoj recept, me sprašujete? Ne. Še vedno ga sestavljam.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

* Naslovna fotografija: Krajevna skupnost Predmeja   

Deli Nazaj