Ta zapis sem začel pisati na vlaku iz Ljubljane proti Ponikvi. Vožnjo bi lahko opisal kot … stereotipno. Zaradi del na progi smo zamudili predvideno povezavo v Zidanem Mostu, prispeli pa nekaj minut pred odhodom naslednjega vlaka proti Štajerski. Sploh ne vem zakaj sem na začetku poti mislil, da bo vožnja potekala po predvidenem voznem redu.
Ampak to ni zapis pritoževanja nad razmerami slovenskega železniškega potniškega prometa, načeloma niti ne bi smel biti zapis pritoževanja. Vseeno pa nam lahko služi kot dobra osnova za različne primerjave. Na primer z razmerami v novinarstvu. Še posebej kako oblast ravna z mediji.
Trenutna vladajoča koalicija je bila v predvolilnem času in na začetku svoje politične poti polna besed o pomembnosti medijev, še posebej pri delovanju demokracije. Ne bi se analitično spuščal v obdobje, ko je pretekla vlada načrtno in sistematično ščuvala k uničevanju kredibilnosti medijev in novinarstva. Pri tem so bili zelo odkriti, jasno so povedali, da profesionalno novinarstvo sovražijo, še več, vodja je objavil esej Vojna z mediji.
Skočimo spet v sedanjost. Novela zakona o RTV je načeloma odpravila politične pritiske na javnem servisu, ampak nevzdržne finančne razmere so ostale, ne glede na nekaj interventnih akcij države. Rešuje se jih rokohitrsko in brez jasne vizije ustanovitelja. Verjetno je tudi zato ravno v času te vožnje z vlakom odstopil predsednik uprave. Pred RTV so negotovi časi, upam, da nihče ne razmišlja o grških in slovaških scenarijih. Vseeno pa bo v prihodnosti treba postoriti veliko več kot le vedno znova obnavljati dotrajano infrastrukturo kakor počnemo z železnicami.
Po skoraj dveh letih je ministrstvu za kulturo vendarle uspelo sestaviti zakon o medijih, ki je v času pisanja tega zapisa, prešel koalicijsko presojevanje in naj bi bil tik pred umestitvijo na vlado. Vendar je do uresničevanja in izvajanja tega zakona, ki bi našo medijsko zakonodajo končno popeljal v 21. stoletje, še dolga pot. Treba je poudariti in tudi pozdraviti, da je ministrstvo vendarle uresničilo tudi naše želje po umestitvi v zakon sheme državnih pomoči.
Te so še posebej pomembne za lokalne medije, za lokalno novinarstvo. Pred nekaj tedni smo Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije organizirali razpravo o razmerah v novinarstvu. Kolegica je navedla primer lokalnega medija, kjer je redno zaposlena samo – tajnica. Novinarski kolektiv dela prekarno. In točno to je tisto, kar je nesprejemljivo. Še posebej nestimulativno deluje na manjša, lokalna, novinarska uredništva, ki bi si želela delati poglobljene zgodbe, ampak ob pomanjkanju sredstev komaj preživijo. Ob tem da ne naštevamo vseh možnih pritiskov lokalnih, občinskih oblasti.
Novinarstvo je javno dobro in je nujno za obstoj demokratične družbe. Ampak pod političnim pritiskom, na kar so še posebej letos opozorili v organizaciji Novinarji brez meja ob dnevu svobode tiska, vedno hujšim pritiskom kapitala ob pomoči in prevladi digitalnih gigantov se novinarstvu ne piše dobro. In ravno zato je nujno, da (tudi) država poskrbi za obstoj kakovostnega novinarstva. Več raziskav je že pokazalo, da v okoljih, kjer izginjajo recimo lokalni mediji, se poveča stopnja korupcije, zmanjšuje se aktivno državljanstvo, udeležba na volitvah, stopnja demokracije. To pa so mokre sanje predvsem vedno bolj vzpenjajočih se avtoritarno in radikalno naravnanih politikov povsod po svetu, tudi v Evropi.
Ko je bil v Združenih državah Amerike na oblasti Donald Trump ga je novinar televizije CBS vprašal, zakaj vztraja pri napadih na novinarje. Odgovoril je: “To počnem, da vas diskreditiram in spravim na slab glas. Zato vam, ko boste o meni pisali negativne zgodbe, nihče ne bo verjel.”
Ob koncu tega zapisa se vlak ustavi v Laškem. Ob pogledu na Savinjo se spomnim lanskih poplav. Ko pridejo ekstremni vremenski pojavi in voda uniči vse imetje, to vidimo s prostim očesom. Uničevanje novinarstva pa se ne vidi tako hitro in neposredno. Vseeno pa se lahko kar naenkrat zbudimo v svetu, ko ne bomo verjeli več nikomur, pred našimi očmi pa bo razpadala družba, socialna država in vse kar je bilo javnega. Nočem verjeti, da bi to lahko vodilo v zadnji film režiserja Alexa Garlanda.
Ob vsem tem pa moramo kljub na negotove razmere, nenehne politične pritiske, novinarji vedno znova samokritično presojati tudi svoje delo in dejanja. Ne smemo se pustiti zapeljati na piedestal, ampak moramo ostati na trdno na tleh, ves čas v stiku z javnostjo, ki je naš največji in edini zaveznik.
Po navodilih urednika sem vam dolžan še navezavo na lokalno okolje, kjer berete to revijo. Namig sem postavil že čisto na začetku. Namreč moja končna postaja trenutne vožnje z vlakom je Ponikva. Domači kraj, kjer smo še posebej ponosni na kraške pojave, ki jih najdemo v našem apnenčastem kraškem osamelcu. Zdaj boste rekli, kaj pa ima kras z Vipavsko dolino? No, a ni najlepši pogled na Vipavsko dolino skozi Otliško okno?
* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina
* Naslovna fotografija: Matic Božič
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
