Ne vem več, kdaj sem začela načrtno zbirati gorjanske besede in si jih razlagati v nekakšnem zasebnem gorjansko-slovenskem slovarju. Morda so se zametki zamisli pojavili, ko sem mnogo mlajšo svakinjo, ki se je takrat še držala mame za krilo, vprašala, kaj je dobila za rojstni dan. Odgovorila mi je: »Sód.«

Nemalo začudena nad nenavadnim darilom sem jo pobarala: »Kaj pa boš z njim, a bo za vino?«

Zdaj je bila začudena mala obdarovanka, ki me je le zmedeno pogledala. Šele pozneje mi je vžgalo, da ni šlo za vinski sod, temveč za - sold. In mnogo pozneje, ko je Gora hočeš nočeš počasi postajala moje prebivališče, sem sklenila, da me Gorjani zanalašč ali po nesreči ne bodo imeli več za norca s svojo govorico. Začela sem si zapisovati neznane izraze in besedne zveze, s katerimi me je izdatno zalagal tast, ter kmalu ugotovila, da je gorjanščina zares bogato narečje, kot je vedno ponosno trdil najdražji.

Moje prve gorjanske besede, katerih izgovorjavo sem vestno trenirala na nekem žuru, so bile šofeca, žuoki in žikuoni. Kdo ve zakaj so se takrat še kandidatu za najdražjega te besede zdele tako uporabne, da me je seznanil z njimi. Mogoče zato, ker smo bili na plezalski zabavi in je menil, da je koristno vedeti, kako se določenim delom oprave za hribolazenje reče po njegovo. Čeprav si s šofeco ne bi kaj dosti pomagala, pa tudi žikuoni so bili takrat že iz klajmberske mode. Nad gorjanščino sem bila očitno ravno prav navdušena, gorjan pa nad mojim interesom za učenje njegovega jezika, da se je iz kandidata za najdražjega čez čas prelevil v najdražjega. S tem se je moj besedni zaklad v gorjanščini začel spontano širiti. Na nekem drugem žuru, na druženju gorjanskih študentov, so me nekoč podražili, kako mi kaj gre z njihovo govorico, če že znam kaj povedati po domače. Malo sem pomislila, izstrelila: »Prakljeta škljepa!« in požela odobravajoč smeh.

Kar nekaj časa sem torej hodila naokoli s svinčnikom in beležnico, da sem lahko polovila čim več zagonetnih izrazov, ki jih je iz spomina neumorno vlekel na plano tast. Na moje veliko zadovoljstvo je bilo kar nekaj takih, ki jih najdražji ni poznal (očitno sem se spoznavala tudi s starogorjanščino), kar mi je bilo v veliko zabavo. »Ne veš, kaj pomeni guglat? Pa tak Gorjan!« sem si ga rada privoščila. Zabavale so me tudi besede, za katere v knjižni slovenščini ni »enobesednega sinonima«, ampak jih je treba razložiti z več besedami: zebrne, mrletina, prtiskuc, andoht, antolk, blonkat, brenkelj, cenk, čiklca, škatlat, ritkovše … Gorjanščina je na trenutke tudi zelo deskriptivna, kar se najdražjemu zdi še posebej imenitno - le katero narečje ima tako nazoren izraz za netopirja? Če mu rečeš pumešputeč, menda točno veš, za kakšno stvaritev narave gre! In za drekabrbo točno veš, kje jo iskati. Tudi za wbrisnco se takoj ve, kakšno nalogo ima. Za bjukuco pa hitro ugotoviš, pod katerim drevesom jo najdeš, s čimer odpadejo vse dileme, na katero drevo sodi žir in na katerega želod. Nekatere gorjanske besede, ki imajo v drugih delih naše dežele drugačen pomen, poskrbijo za zmedo. Kaj hitro sem se naučila, da žegn niso nujno dobrote, s katerimi se mastimo ob veliki noči; da reven ne pomeni, da si po večini brez ficka v žepu; da duša ni zgolj neotipljivi del nas; da meja ni le črta na zemljevidu, prek katere smo včasih švercali kavbojke; in da če nekdo drgne, se ne bodo svetila tla, ampak te bodo bolela ušesa. Da so bili Gorjani nekoč tesno povezani z gozdom in gozdarstvom, bi lahko sklepali iz bogatega besednjaka za drevesa in njihove derivate: fraska, frašje, fršolnga, glouna, golovica, hoje, majc, mrletina, mužler, podkapnca, šibjel, špičke, štrmjel, tasa, trhlenad, trš, trušuje, zneta …

Tako se je sčasoma v moji tabeli nabralo več kot štiristo gesel. Če so mi bile včasih vse zbrane besede še kar domače, se zdaj ob prebiranju čudim, koliko mi jih je ušlo iz spomina. Vseeno pa

iz žepa še vedno lahko potegnem kakšnega asa, ko kateri od otrok pride iz šole slabe volje, da so ga sošolci spet zašpotavali, kako ni pravi Gorjan, ker ima mamo iz Ljubljane. Takrat se malo napihnem in rečem: »Ti lepo vprašaj svojega sošolca, če ve, kaj pomeni fakula. In če ti ne bo vedel povedati, naj me pride vprašat, pa se bova pomenila, kdo je Gorjan in kdo ne!« Ne pravijo zastonj, da je jezik orožje. Zato se tudi ne trudim na vse pretege, da bi svoje narečje (ki ga sicer redkokdo umesti v prestolnico, prej mi pripišejo gorenjske korenine) zatajila in povsem prevzela lokalno govorico. Konec koncev vsaka zavedna mati poskrbi, da materni jezik prenese na mlajši rod! To mi očitno še najbolje uspeva na svojevrsten način – tako, da se družinskim članom pustim do onemoglosti zbadati zaradi svoje šprahe, ki jo z rahlim posmehom v glasu vztrajno ponavljajo za menoj, jaz pa si mislim: »E, dragi moji, le zafrkavajte, pa boste neč ku znali ljubljansko …!« Včasih z ljubljanščino celo pomirim kakšno napetost med zagretimi varuhi lokalnih narečnih različic. Nekoč se je vnel prepirček, ali se lepše sliši jejce po ipavsko ali jece po gorjansko, pa sem rekla jajc po ljubljansko; jezikovno rivalstvo med Goro in Deželo je takoj prenehalo, saj so se prepirljivci nemudoma strinjali, da naj bo jejce ali jece, vse je bolje kakor jajc.

Gorjanščino torej bolje obvladam v teoriji kot v praksi. Res pa je, da včasih iz čistega užitka za nos potegnem kakšnega naključnega sogovornika in mu, ko se prepričam, da ni s Primorske, prodam zgodbo, da sem z ajdovskega konca. Koliko časa bi mi verjel, če bi bil pogovor dolg, je seveda vprašanje na mestu. Res je tudi, da se lahko s kakšno starogorjansko besedo, ki jo potegnem iz naftalina spomina, prikupim kakšnemu domačinu. Prepričana pa sem, da dokler ne bom znala avtentično izgovoriti besede ovca, nobenega domačina, ki me ne pozna, ne bom mogla pretentati, da sem se rodila med tem kamenjem. Kajti reči ovca po gorjansko je res prava umetnost.

* Naslovna fotografija: Alen Milavec   

* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj