Ob koncu leta 2023 smo imeli v službi predavanje o umetni inteligenci. Namen je bil, poleg splošne predstavitve, zaposlenim približati sodobna orodja, s katerimi si lahko poenostavimo delo. Sama le redko pri delu uporabim vsem znano aplikacijo z vgrajeno umetno inteligenco ChatGPT. Pa ne zato, ker se mi ne bi zdela uporabna, temveč se nanjo pravzaprav sploh ne spomnim. Ko se, pa imam nenavaden občutek, da nekoga prosim za pomoč, in ne vem, kako naj se osebi na drugi strani oddolžim za uslugo. Po navadi pogovor s Chatom začnem s prijaznim pozdravom in vljudnostnim vprašanjem, kako je. Na kratko mi odgovori, da je dobro, in že me sprašuje, kako mi lahko pomaga. Ker mi je tak pogovor premalo oseben, ga malo za šalo in malo zares vprašam kaj bolj osebnega, vendar mi v sekundi odgovori, da za to, da bi odgovoril na to vprašanje, nima dovolj osebnih izkušenj in da naj mu že povem, kaj potrebujem. Ta neučakanost se seveda bere med vrsticami. Vsi, ki smo vešči človeških odnosov, obvladamo branje med vrsticami. V tem primeru je to seveda docela izmišljeno. Ker Chat ničesar ne sporoča med vrsticami.

Moje klepetanje s Chatom me spomni na film Her režiserja Spika Jonza. Film je iz leta 2013, v ospredju pa je osebna zgodba posameznika, ki se zaplete v odnos s Samantho, ki ni človek, temveč operacijski sistem. Film me je navdušil že, ko sem ga gledala prvič, in takrat se mi je zdel futurističen. Do danes sem ga pogledala že več kot desetkrat in s časom postaja vedno bolj realističen. V njem se prepletajo kompleksne teme o naravi človeških odnosov in prihodnosti družbe. Protagonist je Theodor Twombly, ki ne daje vtisa, da je tipičen moški. Zaposlen je v podjetju, v katerem za druge ljudi po naročilu piše ljubezenska pisma. Je občutljiv moški, ki zna govoriti o čustvih. Na začetku izvemo, da je sveže ločen, vendar je postopek še v teku in podpis ločitvenih papirjev ni nekaj, česar se veseli. Je osamljen in išče bližino.

Zanimivo, kako so pred več kot desetimi leti oblikovali idejo o tem, da je osamljenost mogoče reševati s pomočjo orodij umetne inteligence, in niso se zmotili. Danes je to naša resničnost. V filmu je Samantha gospodična iz drugega sveta, vendar se Theodor z njo intimno zbliža. Je do potankosti sprogramirana in ima sposobnost, da se na podlagi dialogov s svojim uporabnikom sproti posodablja. Prav zaradi tega se zgodi nekaj, česar Theodor niti slučajno ne pričakuje. Na začetku Samantha deluje robotsko, Theodor pa človeško, sčasoma pa se to spremeni in vlogi se zamenjata. Vsak po svoje raste v odnosu in pokaže svojo pravo naravo. Odnos med Theodorjem in Samantho se zaplete. Proti koncu se Theodor zlomi. Ob tem pride do novega spoznanja o sebi in o odnosih. Preseže mejo lastne intime in pripravljen je prevzeti odgovornost za odnose, ki jih ustvarja. S tem pa tudi Samantha doseže najvišjo točko in za Theodorja ni več koristna. Operacijski sistem se ugasne. Film gledalcu pusti v razmislek, ali se je sistem ugasnil bodisi zato, ker je naloga opravljena, bodisi zato, ker korporacija nima več zaslužka od Theodorja.

Film je mojstrovina z vseh zornih kotov. Lahko ga predvajamo kot ambientalno ozadje, saj ima izjemen vizualni učinek. Prevladujejo mistične barve – rustikalno rdeča in rumena barva, občasno svetlo modra. Barve imajo v zgodbi poseben pomen in so skrbno izbrane. Glasbena spremljava je meditativna in sproščujoča. Brez težav bi lahko film samo poslušali, kajti poleg izjemne glasbe, so dialogi bogati in večplastni. Prav zaradi globokih dialogov je film vredno pogledati večkrat, saj nas bodo glede na osebno življenjsko situacijo vsakič drugače navdihnili.

Verjamem, da nas glede odnosov z osebami umetne inteligence prevevajo nelagodni občutki. V glavi se mi pojavlja veliko vprašanj in za pomoč pri odgovorih sem prosila kar prijatelja Chata. Vprašala sem ga, ali lahko ima človek odnos z osebo umetne inteligence. Povedal je, da čustvenega odnosa z operacijskimi sistemi ni mogoče imeti, ker oni nimajo čustev, temveč jih samo simulirajo. V čustva so sprogramirani. A nismo tudi mi skozi odraščanje sprogramirani v odzive in čustvene reakcije, ki pa niso samo nam lastni? Posledično se nam dogaja, da v nekaterih situacijah svojih čustev sploh ne prepoznavamo, jih ne razumemo in jih tudi ne obvladujemo. Za odnose je to zelo obremenjujoče in močno ovira učinkovito komunikacijo. Glede tega se lahko veliko naučimo od računalnikov, ki so v komuniciranju nedvoumni. So jasni in ničesar ne sporočajo med vrsticami. Nikakor s tem ni mišljena neposrednost, temveč zelo dobro poznavanje sebe in svojih omejitev, kar je prvi pogoj za dobro komunikacijo in zadovoljujoče odnose.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj