V današnjem času postmoderne je, med drugim, značilno izginjanje osrednje ideje  zgodovine, zavračanje tradicije, izročila, starega. Jože Muhovič v jeziku umetnostnih zgodovinarjev razloži, da smo od arhaizma, prek dolgo trajajočega klasicizma prišli do manerizma so določeni ljudje pripravljeni storiti vse, da uničijo klasicizem. V kolikor ne gre drugače, tudi s popolnoma nerazumnimi ali norimi dejanji. Prevladajoči lik ni več Apolon (lik univerzalnega reda), temveč Dioniz, ki ga pa lahko odlično povežemo s podobo puer aeternusa - večnega mladeniča, Petra Pana. Resnega, razumnega, proizvajajočega in reproducirajočega odraslega je nadomestil lik omamljenega, nediscipliniranega posameznika. Tak posameznik se ima za nekaj več, se čuti posebnega, izbranega, predvsem pa je nesposoben prilagoditve konkretnemu družbenemu okolju. Takšnemu skritemu geniju je prilagoditev popolnoma nemogoča, pred petdesetimi leti precej vizionarsko glede na trenutno stanje v naši državi, zapiše v svojem delu Puer Aeternus Von Franzeva. Doda še, da takšno miselnost pogosto dopolnjuje arogantnost, predvsem kot posledica manjvrednostnega kompleksa in namišljenih občutkov superiornosti. Večni mladeniči, Petri Pani današnjega časa, niso zmožni sprejemati kakršnekoli odgovornosti, želijo le svobodo. Žal pa je svoboda brez odgovornosti lahko le popoln kaos in uničenje, polno nasilja nad ljudmi, stvarmi, ipd.!

Puer aeternus – večni mladenič (puella – za mladenko), je v mitologiji otrok-bog, ki je večno mlad. Analitični psiholog Jung izraz uporablja za starejše osebe, katerih čustveno življenje ostaja na ravni mladostnika. Puer ali puella predolgo ostaja na stopnji adolescenta, kar pomeni, da se vse značilnosti, ki so normalne za sedemnajst, osemnajstletnike, nadaljujejo kasneje v življenju. Želijo si neodvisnosti, svobode, meje in omejitve so za njih neznosne. Upirajo se vsaki oblasti in protestirajo proti obstoječemu redu. Znano? Seveda to ni odraz njihove posebnosti, moči in razcveta, prej nemoči, strahu in predvsem nezmožnosti prilagoditve.  Kar nekaj tujih psihologov vidi precej vzporednic med generacijo milenijcev in puerom. Sicer čisto pravilno menijo, da so na njihov psihološki razvoj vplivali številni dejavniki, od tehnološke revolucije, do gospodarske recesije in razna gibanja, zaradi česar zamujajo tradicionalne razvojne mejnike. Vendar spregledajo bistvo. Materin kompleks. V večini primerov gre namreč, ob odsotnih očetih, za preveliko odvisnost od matere.

Tako Hafner in Ihan v svoji odlični knjigi Prebujanja povzemata, da je eden izmed najpogostejših arhetipov s precej daljnosežnimi posledicami v družbi, arhetip matere, ki je tudi osnova materinega kompleksa. Le ta se, brez aktivne vloge mame, ne more razviti. Po opažanju mnogih je precej značilen za odtujeno moderno družbo. Jung je učinke materinega kompleksa delil glede na spol. Za moške sta značilni homoseksualnost in promiskuitetnost, občasno tudi impotenca. Pri ženskah pa se kaže tako, da ženska pretirava ali popolnoma zanika ženstvene gone, ki so: želja po urejanju družine, prehrane in bivališča, hipersocialnost ipd. Sodobni upad tradicionalne (arhetipske) vloge očeta sovpada z uporništvom mladih in nepriznavanjem kakršnekoli avtoritete. Tudi Verhaege trdi, da v družbi brez avtoritete in naravnanosti k takojšnjemu zadovojevanju potreb, postanejo otroci in kasneje najstniki popolnoma neobvladljivi. Zdi se, da se nam natanko to dogaja, namesto, da bi ukrepali, se pogovarjamo.  Ihan in Hafnerjeva zelo pravilno trdita, da ko družba zanika arhetip očeta, zanika tudi zakon, red in disciplino, odgovornost, domoljubje, lojanost in obvezo.

Tako danes ob močnih ženskah in odmaknjenih (kastrirainih) moških otroci (predvsem sinovi) ne morejo ponotranjiti prepovedi, zapovedi in vrednostnih sistemov. Ne postanejo moralno odgovorni in ne ločijo kaj se sme in kaj se ne sme, kaj je prav in kaj narobe. Stremijo zgolj k prijetnemu in ugodju, kajti to je za njih tudi prav. Ker sinovom oče ni avtoriteta, se ga ne bojijo in ga ne spoštujejo, kasneje je popolnoma enako do ostalih avtoritet. Tako dobimo otroke, ki so v svojem nezavednem jezni. Sinovi so jezni, ker morajo ugajati materam, se prilagajati in skrbeti za njihova čustvena stanja. Hčere, ker jih matere tekom odraščanja strupijo z grenkobo in nezadovoljstvom nad moškim svetom. Iz generacijo v generacijo. Hčere ponotranjijo, da so moški slabiči, nezanesljivi in neodgovorni, kasneje se ob natančno takšnih partnerjih podajo, na nikoli dokončano reševalsko misijo. Brez očetove potrditve v njihovi lepoti in vrednosti, v odnosih niso zmožne postavljati mej in so zadovoljne že z drobtinicami.  Tako postanejo močne, ampak frustrirane, jezne. In ne morejo biti na tak način ženstvene. Kot take pa so nezanimive za odgovorne, resne in uspešne moške. In to še podžiga njihov jezo in agresijo. Ne samo na očete ampak kar na cel moški svet.

Verhaeghe v svojem delu Identiteta v času neoliberalizma, nadalje opozarja na problem današnje družbe, ki je izrazito naravna k ugodju, nezmoža prenašanja legitimnega trplenja, užitek je normalno stanje, v redkih trenutkih, ko gre kaj narobe vedno krivimo drugega. Po Pecku je ravno slednje pokazatelj karakterne motenosti. Verhaeghe opozarja, da v takšni družbi vsaka prepoved pomeni zlorabo otroka, ki so popolna bitja, upravičeni do vsega kar lahko kupi denar. Življenje postane ena velika zabava in užitek, seveda ob pogoju, da je potrebno uspeti. Razvajeni otroci pa se tega pogoja seveda ne zavedajo, ker starši naredijo vse, da jih zaščitijo pred vsakršnim razočaranjem, pred vsako najmanjšo bolečino, jim poskušajo zadovoljiti vse potrebe, četudi so ti “mamini sončki” že v poznih dvajsetih letih. Verhaeghe še opozarja, da ti mladostniki niso produkt socialne države, ampak stranski produkt potrošniške družbe, prav tiste, ki bo počasi socialno državo odpravila.

Kar precej tujih avtorjev se strinja, da so gledano z jungovske perspektive, številne težave pri uspešnem prehodu skozi življenjska obdobja, tako značilna za današnji čas, posledica pomanjkanja iniciacijskih obredov v sodobni zahodni kulturi. Iniciacija je bila v mnogih kulturah dogodek, ki je zaznamoval in naznanil prehod iz otroštva v odraslost. Otok je na tak način premagal hrepenenje po otroški varnosti in mladosti. Stevens v svojem delu On Jung, lepo povzame, da vsak otrok hrepeni in želi utelesiti in ponotranjiti »junaka v sebi«, kar je tudi nujno potrebno storiti, da lahko preide v naslednjo obdobje rasti. Avtor še doda, da je, zaradi izginotja iniciacijskih ritualov,  družba ostala brez mitskega konteksta in s tem brez smisla. Delaney, jungovska psihologinja, za puere in puelle zapiše, da se jih še dolgo po obdobju mladostništva držijo občutki priviligiranosti, izjemnosti, katere pa okolica ne vidi. Praznina je značilna za njihov odnos s svetom in samim seboj, ker ne vidijo narcisistične rane, ki je zelo dobro vidna zunanjem svetu. Jung vidi edino zdravilo v trdem delu!

Kot družba moramo nujno zagotoviti moškemu mesto, ki mu po naravnem redu pripada. Moškemu, ki imajo odrasle ambicije in uspeva v zunanjem svetu. Moške, v katere bodo njihove žene zagledane in jih bodo občudovale. Očete, ki bodo znali potrditi hčere v njihovi ženstvenosti in lepoti, ki bodo bili sposobni sinovom postaviti meje ter jih odpeljati izpod maminega krila v zunanji svet. Največ pa, ob odgovornih, uspešnih, discipliniranih moških, ki znajo sprejemati odločitve in so odločni, pridobijo ravno ženske. To nagonsko čutijo, vendar danes tega nočejo razumeti. Le ob takem moškem se lahko počutijo varne, kar je njihov temelj. Ob zadovoljnih ženskah in pokončnih moških pa bodo največ imeli ravno naši otroci.

Doc. Dr. Uroš Perko je doktoriral na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. Zaposlen je v Zavodu Mitikas, ki nudi psihološko svetovanje ljudem v psihični stiski. Je specializant Geštalt terapije.

V kolikor potrebujte pogovor in dodatne informacije glede težav z zasvojenostjo od prepovedanih drog, alkohola ali katere izmed nekemičnih odvisnosti lahko pokličite ali obiščete v informativni – svetovalni pisarni v Ajdovščini. Dosegljivi so na številki 031-828-783 ali preko spletne pošte: uros.perko@siol.net. Uradne ure so vsako sredo in četrtek od 16.00-20.00 na Gregorčičevi ulici 17 v Ajdovščini. Za podporo se zahvaljujejo Občini Ajdovščina.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

* Fotografija: Pixabay   

Deli Nazaj