˝Ma je lepa ta naša Gora,˝ sva se skoraj v en glas strinjali, ko sva se zazrli na po planoti razsejane hiše s kuliso mogočnih gozdov v ozadju, potem pa sva družno ubrali korak po cesti navzdol. Malce se mi je že mudilo, saj sem bila tistega dne zadolžena za prevoz otrok iz šole, čeprav sem vedela, da nabriti trojici sošolcev ne bo prav nič dolgčas, če ne bom točna. Martin zvonček, s katerim medvede in ostalo zverjad opozarja nase na svojih samotnih izletih, je živahno cingljal na nahrbtniku, ko sva korakali v dolino in klepetali kot stari prijateljici, čeprav sva pravzaprav bolj znanki. Najini poti sta se prvič križali pred leti prav na Gori; morda sva se srečali tudi že kdaj prej v kakšnem plezališču, pa nisva bili pozorni druga na drugo. Spomnim se več kot dvajset let starega zapisa o družinskem plezalskem triu v nekdanji reviji Grif; Marta se je s plezanjem na pragu zgodnjih srednjih let začela ukvarjati skupaj s svojima otrokoma in tisti čas so bili prave ikone Vipavske Bele. Marta, danes že babica, je ikona še vedno.

˝Včeraj sem bila v Beli, niti ni bilo tako mokro! In nisem bila edina! Sem rekla možu, vidiš, da so še kakšni drugi prav tako nori kot jaz,˝ mi je razlagala, lahkotno hiteč v dolino.

˝Dober je, da te takole hodi zihrat,˝ sem navrgla napol z občudovanjem, napol z zavistjo.

˝O, to je pa sprejel za mir v hiši! Če ne, ratam strupena!˝ je tako prostodušno odvrnila, da sem se morala zasmejati. Saj ne, da ne bi vedela, da Marta teče v Belo takoj ko ima priložnost, najsibo po monsunskem deževju ali po nočni izmeni v službi[1]. Plezanje je njen ventil, njena varovalka, da se laže spopada z življenjskimi izzivi, med drugim z zahtevnim delom v dolini, čeprav že broji sitno.[2] Še dobro leto, pa bo postala pripadnica tistega dela populacije, ki ima pregovorno najmanj časa. Dolgčas ji zagotovo ne bo, saj sem prepričana, da bo z veseljem uživala v gibanju v naravi, ki jo tako izpolnjuje.

˝Si že šla po novi ferati na Turo?˝ jo je zanimalo.

˝Je prav fina, veš,˝ je nadaljevala. ˝Grem rada po feratah, čeprav mi mož pravi, da sem že prestara zanje. Meni je pa tako fajn, edino v dolino malo bolj žlajfam, sem pač že v tistih letih, ko moram šparat kolena,˝ je žuborela.

˝Ma kej grem prepočasi zate, ko se ti mudi?˝ jo je zaskrbelo nekoliko pozneje. Morala sem se nasmehniti. Že vse odkar sem ji dala prednost, ko sva s ceste zavili na stezo, ki ni dopuščala hoje vštric, sem razmišljala, kako hitro je morala šele včasih brzeti navzdol, če je imela ta njen tempo hoje, ki sem mu bila priča, za zaviranje! Precej sem se morala potruditi, da sem, skoraj dve desetletji mlajša, držala korak z njo, pa so me od nekdaj dražili, da mi gre v dolino (za razliko od hoje navkreber) izjemno dobro.

Proti koncu poti me je prijelo, da bi jo spet pobezala, če bi bila pripravljena povedati kaj za Planinski vestnik, pa se mi je zdelo, da bo v svoji skromnosti, tako kot nekoč prej, zopet odklonila.

˝Saj ne počnem nič posebnega, samo hranim svojo dušo,˝ je rekla.

Samo-hranim-svojo-dušo.

Kot da bi bilo to dandanes ob nabitih urnikih nekaj najlažjega na svetu! Marsikomu spodleti pri vijuganju med obveznostmi in pozabi nase, za hranjenje duše pa v prvi vrsti pomemben stik s seboj. Marta včasih napol zaskrbljeno reče, da je odvisna od plezanja in hoje v gore. No, mar ni bolje, da nas taka prijetna odvisnost žene v gibanje, kot pa da s kopico izgovorov ostajamo pri vsakodnevni rutini in smo slabe volje, ker spet nismo naredili ničesar zase? Zato sem nesojeni intervju pretopila v tale zapis – vsem nam, ki bomo z malce sreče prej ali slej sledili Marti v zrela leta, v spodbudo in razmislek o tem, kako pomembno je v srcu ohraniti strast do tistega, kar rad počneš. Če bi videli žar v Martinih očeh, ko govori o plezanju ali gorah, bi vedeli, o čem govorim. In medtem ko ostali negodujemo nad deževnim vremenom, ki nas zadržuje na kavču, Marta z dežnikom obiskuje okoliške vzpetine.

[1] Marta zdaj že nekaj let uživa v penziji.

[2] Prosti prevod iz srbohrvaščine: odšteva še zadnje dneve, mesece (pred upokojitvijo).

* Besedilo je bilo v originalni različici objavljeno v Planinskem vestniku 1/2020. Poobjavljeno je z dovoljenjem odgovornega urednika Planinskega vestnika.

* Naslovna fotografija: Alen Milavec   

Deli Nazaj