Steza se je strmo, strmo vzpenjala. Na mestih je bila mokra, listje in mokre korenine so predstavljale težave, vendar naša skupina vedrih pohodnikov je premagala vse korake.

Na vrhu – razgled. Nekatere podobe »našega raja pod Triglavom« (po Cankarju), smo res videli, druge smo si le predstavljali, kajti obrasel rob vrha in meglena zavesa, ki je počivala še od noči, sta zastirala pogled. Pa vendar – Triglav je kraljeval v ozadju, Golaki so obkrožali Trnovski gozd, proti zahodu sta se odpirala Sveta Gora in Sabotin. Naše samotne vasice, jate ptic (po Gradniku), so še dremale v nedeljski spokojnosti.

Ko smo si s prigrizkom vrnili porabljeno energijo, je padla odločitev, da bi svojo pot zaokrožili po položnejši južni strani, po širši, z listjem nastlani poti. Naše potepanje po gozdu je bilo podobno pravljici. Barve so vabile in vabile. Lepoti, ki jo je Jesen tako mojstrsko namalala, se nismo mogli upreti. Rumena, rdeča, oranžna, posamezni zeleni pušeljci iglavcev – Nebesa.

V veseli pripovedi, smehu in šalah smo obkrožili ta in še tisti in sosednji hrib; enkrat na levo, drugič na desno. Digitalizacija je pomagala zelo skromnim markacijam in smerokazom.

Avtomobili so nas čakali, kjer smo jih zjutraj pustili.

O živalih pa ne duha ne sluha, čeprav smo jih cel dan imeli v mislih in besedah. Zdelo bi se nam imenitno kakšno oddaljeno srečanje s kosmatincem. Popolnoma brez živali nismo bili, kajti prijazna psička nam je bila cel dan za petami. Ko smo se bližali Lokavcu, sta dve črni veverički priredili nedeljski ples kar sredi ceste. Vsaj to … za dušo dovolj.

Zaokrožil se je čudovit dan, eden redkih, ki nam jih podarja radodarna Jesen.

* Naslovna fotografija: Cveto Ušaj   

Deli Nazaj