Za zlato medaljo Janje Garnbret sva s snemalcem navijala le preko telefona, ker sva v Versaillesu spremljala finale ženskega modernega pentatlona (ja, tisto zadevo s konji). Vse najbolj pomembno to poletje sem že spremljala v pravem mestu, a obenem tudi daleč od dogajanja, ki smo se ga vam gledalcem trudili približati na naših RTV programih. Biti športni novinar za športnega navijača ni in ne bo sanjska služba.

Če bi morala izbrati svoj naj športni trenutek poletja - bi to bila Celine Dion na otvoritvi pariških iger na Eifflovem stolpu. Toliko ponosa, srčnosti, čustev v 3 minutah … Ne, nisem najbolj tipičen športni novinar. Morda tudi zato, ker me v tem porušenem svetovnem redu motijo plače športnikov (vas gledam, nogometaši), na živce mi gre, da so drago plačani pogovori s športniki tisti najbolj “iskreni” pogovori (ja, ameriški kanal NBC bo pokopal športno novinarstvo). Naveličana sem tega, da so novinarska (vem, ne vedno izvirna) vprašanja prevečkrat odveč športnikom in celo gledalcem, češ pustite jih že na miru. Moti me, da menda ne smemo pokazati nobenih čustev, ne ob zmagah in ne porazih, pa so ljudje licemersko najbolj zadovoljni - takrat ko še novinarji pokažemo čustva. Dovolj imam očitkov, kaj vse bi morala obubožana (in svojega denarja (ne)vredna) RTV za 12,75 ponuditi v neposrednih prenosih (prosim, ne pričakujte, da bo dodatnih 127 centov na mesecev dovolj, da bo na dvojki še kdaj nogometna liga prvakov), pa ta ista RTV edina poskrbi, da so le v njenih informatvnih oddajah prispevki o športnikih invalidih, državnih prvakinjah v košarki, modernem pentatlonu (ja, tista zadeva s konji) ali intervju s, kaj pa vem, nekim Kevinom Durantom. Razpon tem, ki jih športni novinarji pokrivamo v  uredništvu javnega športnega medija, je podobno širok kot okus naših gledalcev.

Zato po skoraj 17 letih v tem poslu raje kot o športu pripovedujem zgodbe. Iz športa me je odneslo k reportažam oz. razglednicam iz mest in držav, ki gostijo največje športne dogodke. Ker sem prepričana, da športna tekmovanja niso namenjena le zadetkom, metrom, prestopom, sekundam, rekordom, gre za lepo priložnost spoznati še kaj novega. Države gostiteljice se rade postavijo na ogled, skoraj vedno je šport le način, da z njim opozorijo nase in pritegnejo nove goste. Saj v principu gre za iste vrste novinarstvo, le da lahko na takih terenih svojemu fibrcu pustim svojo pot. Pa smo spet pri širokem okusu gledalcev. Naj tudi v športni oddaji vsak najde nekaj zase.

Nanos sem svoje dni gledala vsak dan, le da s postojnskega, srednješolskega konca. Doma sem iz ene druge primorske doline, ki, podobno kot vaša, posluša, da se od tam pa res ne vidi morja. Ker le vonj po morju dela Primorsko primorsko, a ne? Zdaj pa sem že tako dolgo doma v Ljubljani, da je Ajdovščina zame najprej zanikrn podhod ne daleč od Kolodvorske, šele potem prepišno primorsko mesto. Ampak vaš urednik delo počne odlično. Ker mi je dal nalogo, naj se v tem besedilu le spomnim Ajdovščine. Malce sem v zadregi, znam našteti peščene zalive na japonski Okinavi, ne pa znamenitosti doline dobrih 60 kilometrov stran. Prihodnje leto zato pridem na Pašto Fešto (kako izvirno ime!), za Zemono v jesenskih barvah imam letos še čas, Faladur pa ima dovolj mojega všečkanja na Instagramu, pridem še zares za mizo. In ko bom enkrat tam, bom zagotovo dobila še kako manj turistično idejo. Kdaj sem bila nazadnje v Vipavski dolini? Vsakič na poti na letališče v Benetkah. Ker ko hodimo za nosom, prevečkrat pozabim(o) na tisto, kar je - pred nosom.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v novembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

* Naslovna fotografija: Maja Hrvatin osebni arhiv   

Deli Nazaj