»Pa reči, da ni lepo na Gori!« ob poletnih večerih, ko se sonce skrije za Čaven in iz Trnovskega gozda zaveje hlad, svojo ženo, ki nima gorjanskih korenin, rad podraži Gorjan. Za potrebe te zgodbe ga imenujmo Gorjan Številka 1.

»Kjerkoli drugje bi zdaj bila, bi čakala v koloni in se potila,« po navadi še navrže, s pogledom zaobjame Kras in morje, ki odseva barve zahajajočega sonca, ter se po dela polnem dnevu zadovoljno zlekne v naslanjač. Kadar ob poletnih jutrih, ko rahla burja po Gori raznaša vonj po pokošeni travi, radostno zabrunda »To je tisto ta pravo!«, je ženi takoj jasno, da je kakršno koli prizadevanje za spremembo lokacije bob ob steno. V času prvomajskih počitnic ga ne mika hoditi naokoli zato, ker je gozd na Gori najlepše zelene barve, saj se takrat narava najbolj intenzivno prebuja. Med zimskimi počitnicami mu ni do drenjanja na smučiščih, pa še gozd se z nekaj sreče odene v mamljivo belino in tišino, ki vabi na samotne potepe. Še največ upanja dajejo krompirjeve počitnice, a kaj, ko trajajo samo teden dni – za tako kratek čas se pa skorajda ne splača odriniti z Gore v beli svet. Kadar se družina Številke 1 vendarle uspe odlepiti od gorjanske grude, pa žena slej ko prej sliši, da jim res ni treba po svetu, saj je tam, kjer se nahajajo ali tisto, kar si ogledujejo, na las podobno temu ali onemu kotičku ali znamenitosti na Gori.

Gora torej premore vse in še več, kar nudijo tuji kraji. Tudi ta unajne (torej negorjanske) neveste, ki še niso vrgle pušk v koruzo in iz leta v leto upajo, da jih bodo njihovi Gorjani večkrat popeljali vsaj na izlet, če že ne na daljši oddih ali celo potovanje.

»Na izlet, praviš, da bi šla? Te bom peljal na Pezdirnico, tam še nisi bila,« je bil nekoč odziv Številke 1 na spodbudo po potepanju, pospremljen z nagajivim pogledom. Žena je dolgo časa živela v prepričanju, da je to nek skrivni kotiček v globinah Trnovskega gozda, ki je dostopen samo posvečenim, in se je počutila skoraj počaščeno, da ji ga bo dano obiskati. Potem pa je izvedela, da gre za senožet pod Skukom, mimo katere se redno vozi v dolino.

»Že vem, kam bomo šli poleti na dopust: po kopiših!« se je domislil Številka 1, ko je nekega dne v družbi družice lomastil po gozdu, medtem ko je ona razpredala o načrtih za bližajoče se počitnice. Prostorčki, kjer so nekoč oglarili v Trnovskem gozdu, da so lepo ravni, senčnati, gneče zagotovo ne bo, namesto žlobudranja v vseh mogočih jezikih da bodo poslušali samo razkošne zvoke narave … Vedela je, da jo izziva in da čaka, kdaj ga bo prestrelila s pogledom, zato je samo modro pripomnila: »Romanje s šotorom od kopišča do kopišča? Odlična ideja, dragi! Kdaj gremo?«

»V hiško s pogledom na morje bi šla rada na počitnice? Saj jo imaš! Z balkona se vidi svetilnik v Savudriji! Bi rada videla dva? Pojdi na hrib za hišo!« je Gorjan Številka 2 kaj hitro razblinil sanjarjenje svoje žene z Dežele o oddihu ob morski obali.

»Kako si? Se te je mož usmili in te peljal na dopust?« je ena ta unajna nevesta oni dan poslala sporočilo drugi, katere soprog – Gorjan Številka 3 – tudi rad goji zapečkarstvo.

»Ne, žal se me ni. Pa ti, si kje na lepšem?« je zacingljalo trenutek zatem.

»Ma ke boš hwdu po sveti, če je na Gori najlepši,« je prva drugi izkazala sočutje, ki je izzvalo virtualni krohot.

Nekaj dni pozneje je Številka 3 modroval s Številko 1: »V tej vročini mi na kraj pameti ne pade, da bi hodil na morje, kamor si želi moja žena. Saj še ptiči vedo, da se gre poleti na sever, ne pa na jug!« Sledil je bučen smeh in razumevajoče prikimavanje Številke 1, češ da je vsakršen premik z Gore v takih razmerah res čisti nesmisel.

In kaj pravim jaz? Na družinsko potepuštvo gledam s stališča mame koklje. Še malo, pa bosta piščanca začela mahati s perutmi in preizkušati, kako odleteti iz gnezda. Pred tem bi jima rada pokazala svet v najini družbi, da bosta lažje in pametneje ubirala samostojne poti. To navsezadnje stori vsaka živalska mati – usposobi mladiče za preživetje izven domačega brloga! Toda najdražji je mnenja, da se morata, preden ju bodo krila ponesla v širni svet, najprej dobro ukoreniniti med gorjanskim kamenjem, to pa je v borni gorjanski prsti sila dolgotrajen proces; nemara bosta primerno zakoreninjena šele, ko bosta zrela za faks. Kot argument proti pretiranemu pohajanju (in pretirano je, verjemite mi, zelo raztegljiv pojem) navaja tudi skrb za mater Zemljo; če ne bi bilo mene, bi najbrž sodili v sam vrh gorjanskih družin z nizkim ogljičnim odtisom. Tako pa povprečje uspešno kvarim z mojimi pobegi, ko naravnam kompas na neznane kraje in – hja, se ob povratku vedno znova zavem, da je, khm, na Gori res lepo. Ampak tega doma ne razglašam tako na glas kot obiskovalci, ki z naše terase vzhičeno vzdihujejo o lepoti, ko se malo razgledajo naokoli. Saj veste, kako je s tem – človek se tudi belega kruha preobje. Ali pa pršuta. Spomnim se zgodbe kolega, ki je v šoli med malico menjaval pršut za mortadelo.

»Dan za dnem pršut v sendviču, ma veš, da ga rataš štuf!«

Za nemirne duše tudi raj sčasoma izgubi svoj sijaj! Še modri dalajlama je nekoč nekje zapisal, da se je za zdravje koristno vsaj dvakrat na leto odpraviti nekam, kjer še nismo bili …

»Samo kam vse sem te peljal!« se potrka po prsih najdražji, kadar obujava spomine na čase, ko sva še brez podmladka živela v mestu in redno pohajala po svetu. Kakor da bi me hotel opomniti na to, da pretekle zasluge štejejo in da nimam pravice nergati zaradi potovalne suše zdaj že poldrugega desetletja. Kajti ko si ga je mati Gora (»srečna, draga vas domača«) po letih »uka žeje« spet prižela ob svoje prsi, je njegova želja po svetovnem popotništvu presahnila kot Cerkniško jezero.

Tudi Številka 2 se ne strinja z ženinimi očitki, da je nikoli nikamor ne pelje.

»Kako da ne? Saj sem te peljal dvakrat v Postojno,« se zareži, misleč na dva »izleta« v porodnišnico.

Tudi če do konca svojih dni poslušam opazke, da sem srečna samo, če naredim sto kilometrov na dan, bom še naprej odhajala z Gore. Da se bom lahko z veseljem vračala nazaj. Da se bom na svoj način opominjala, da nemara res živim na najlepšem kotičku na Zemlji. Da mi bo ta zavest, ki jo imajo Gorjani bržkone vgrajeno v gene, nekoč mogoče vendarle zlezla pod kožo.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v novembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

* Naslovna fotografija: Alen Milavec     

Deli Nazaj