Iz Gore v sam center mesta. Čisti kulturni šok. Iz hiše s kmetijo in par sosedi, v blok z osmimi stanovanji. Druga pravila, drugačni ljudje. Čeprav sem imela takrat samo dve leti, se čisto vsega spominjam. Kot ena redkih ljudi imam zgodnji otroški spomin, ki seže celo v prvo leto mojega življenja. Torej, blok, ki je bil last takratnega Cestnega podjetja Nova Gorica, kjer je bil moj oče zaposlen, je postal moj novi dom. Dobri stari časi, ko so podjetja za svoje delavce poskrbela in nihče zares ni imel težav z iskanjem svoje prve nepremičnine. 

Še danes se spomnim pohištva ali bolje rečeno pol praznih prostorov, ki smo jih počasi polnili s svojimi stvarmi. Mama je bila takrat zaposlena na Lipi in veliko lesenega je bilo prav od tam. Kuhinja, jedilnica, ogledala. Stanovanje ni imelo balkona, kar mi je bilo vedno malo bedno. Počasi smo se privajali mestnemu življenju in moram priznati, da sama nisem imela posebnih težav. Mama je včasih preglasno navijala glasbo na radiu in kmalu smo dobili opozorilo, da se tega v bloku pač ne počne. Ker nismo sami. Ja, težko je razumeti nekomu, ki pride iz hribov, kjer lahko zmoti samo kozo ali kravo v situacijo, ko lahko zmoti 40 ljudi naenkrat. In to v istem času z isto stvarjo. Ampak, kot sem rekla, počasi smo ponotranjili pravila, napisana in nenapisana. In med nami so se začenjali tkati odnosi. Sosede si lahko prosil za pomoč, lahko si šel na kavo ali klepet, otroci pa smo dneve preživljali na ulici,  ob dobrih starih igrah. V Ajdovščini smo se res odlično počutili. Vse je bilo na dosegu roke. Kar je bilo bistvenega pomena, saj takrat niti avtomobila še nismo imeli. Edino, kar je trajalo, da smo se privadili, so bila dolga in noro vroča poletja. V marsadi brez klime. Tudi čez 30 stopinj je bilo v stanovanju in to v nočnem času. Prva leta smo se hladili z lavorji hladne vode, v katero smo namakali noge.

Tako so potekala leta in leta življenja v mestu. Vmes sem dobila še brata, a to je že druga zgodba. Zanimiva Ajdovščina mi je z leti začela presedati. Vedno eni in isti ljudje, nikamor za it, nič se ni dogajalo. Brezvezno. Najstnica pač. Ko ti gre vse na živce in ti greš vsem na živce. Brez razloga. Ampak v meni je vedno tlela želja po življenju v večjem mestu, kjer nikogar ne zanimaš, niti ne poznaš. Vsaj ne zares. In končno je napočil moj čas, ko sem se ob koncu srednje šole preselila v Koper, na študij predšolske vzgoje. To obmorsko mesto, ki je bilo takrat dalč od tega, kar lahko vidiš danes, mi je dalo vse kar sem pogrešala. Predvsem svobodo in samostojnost. Takrat sem začela dihati s polnimi pljuči. Vedno bolj sem se oddaljevala od svojega kraja in vedno bolj sem postajala Obalčanka. Tedne sem podaševala v vikende in zgodilo se je, da tudi po mesec dni nisem prišla domov. Obala je postala moj dom. Skoraj 14 let sem živela bolj ali manj na Obali. Koper, Piran, Ankaran, Pobegi. Partner je rojen Ankrančan, moj sin je rojen v Izolski porodnišnici.

Ravno z rojstvom otroka pa se je v meni nekaj premaknilo. Ko sem postala mama, sem si za svojega sina želela otroštvo, kot sem ga imela sama. Otroštvo, kjer ni selitev, sprememb naslovov, vrtcev in šol. Otroške prijatelje, ki jih obdržiš za celo življenje. Takrat me je Obala začela utesnjevati. Opazila sem stavri, ki jih do tedaj nisem. Poletna gužva, ki se je razvlekla od aprila do oktobra, pomanjkanje parkirnih prostorov, prezasedene plaže, (pre)drage nepremičnine. (Pre)cenjeno življenje. Ko je partner nepričakovano izgubil službo v Luki in se zaposlil v Italiji, sama pa sem se še vedno vsakodnevno vozila v službo v Ajdovščino, se je začelo kolesje usode vrteti v drugo smer. Naenkrat sva na njegovo pobudo! (Obalčana ne moreš/ne smeš izgnati iz Obale) začela iskati nepremičnne v bližini Ajdovščine. Kar nekaj časa je trajalo, da sva našla tisto pravo, v kateri se že ob vstopu počutiš preprosto – doma. Počasi sva si in si še vedno ustvarjava svojo sanjsko hiško, ki je zares prav naša. No, bo naša čez nekaj let. In sin ima točno to, kar sem imela jaz. Midva pa tudi. Čudovite sosede, ki ti priskočijo na pomoč, klepet, kavo, piknik. Ali pa samo druženje pod lipco. V vasi odzvanja otroški smeh, igrajo se igre mojega otroštva. Sin je hodil v en vrtec in sedaj  hodi v eno šolo. V bližini imamo vse kar potrebujemo. Kolesarko stezo, plezalne stene, gore in hribe, bajer ali pa najboljši bazen v Sloveniji. Naravo v vsej svoji lepoti. Bližino mesta z vsemi ugodnostmi. Otroci imajo možnost izbire krožkov, športov ali drugih aktivnosti. In to po (še) dostopnih cenah. Občina se vidno izboljšuje in kvaliteta življenja je v porastu. Vsak lahko najde nekaj zase, nekaj svojega.  

Velikokrat gremo na Obalo, na obisk k sorodnikom, sin na počitnice k babi. Ob vračanju nazaj proti domu mi vedno na istem mestu zaigra srce – ko se hitra cesta iz Razdrtega spusti proti dolini in v daljavi zagledam Vipavske griče. Takrat večkrat pomislim, kakšno srečo imam, da se je moj oče davnega leta 1987 odločil in tudi zame izbral…Mojo. Vipavsko dolino.   

* Kolumna je bila prvotno objavljena v novembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

* Naslovna fotografija: Suzana Krapež osebni arhiv   

Deli Nazaj