A ponavljanje je ključen element uspeha. Kanadski novinar in pisatelj Malcolm Gladwell je pred leti napisal knjigo Prebojniki, v kateri je postavil tezo 10.000 ur, ki naj bi bile potrebne, da se v katerikoli dejavnosti, s katero se že ukvarjaš, prebiješ na svetovno raven. Ta številka nam v tej obliki najbrž ne pove prav veliko, ampak to z drugimi besedami pomeni štiri ure na dan, pet dni v tednu, kar lahko zaokrožimo na deset let. Marsikdo je to oceno (bolje natančno številko) kritiziral, a v resnici ni bistvena številka, ampak stalno ponavljanje, ko telo ali njegov točno določen del spraviš na raven, ko se lahko konkurenčno primerjaš z najboljšimi na svetu.

Ključno je torej delo. Ob pogovorih s športniki ali različnimi strokovnjaki me vedno znova preseneti dejstvo, kako velik del uspešnih posameznikov poudarja pomen dela in vztrajnosti (se pravi ponavljanja). Seveda nikakor ne smemo posploševati, saj so naravne danosti še vedno pomembne (če moški v višino meri 170 centimetrov, si ravno ne more obetati kariere centra v Ligi NBA), ampak delo je res pomembno. Nedavno sem v podkastu Številke gostil Emo Kozin, ki zase pravi, da ni preveč nadarjena za boks, podobnih misli je zanimivo tudi njen trener Rudolf Pavlin, a je predvsem zaradi vztrajnosti in discipline zgradila fascinantno kariero, v kateri je osvojila več pasov za naslov svetovne prvakinje.

Eden najbolj zanimivih primerov se je zgodil v naši soseščini. Psiholog Laszlo Polgar je preučeval življenjske zgodbe genijev in ugotovil, da je večina s svojim delom, na katerem so blesteli, začela zelo zgodaj in na tem delala zelo intenzivno. Tako se je lotil enega najbolj znanih eksperimentov, vse tri hčerke je usmeril v šah in vse po vrsti so se razvile v izjemne šahistke, Judit Polgar še danes velja kot tista ženska, ki se je najbolj enakovredno borila z najboljšimi moškimi. In kar nekaj teh, vsaj tako mi je pripovedovala za Številke, so iz jeze celo udarjali z glavo ob zid. Po mnenju Laszla Polgarja se genij torej ne rodi, ampak vzgoji.

Ponavljanje v športu pa odraža še eno zanimivo lastnost šampionov: raven motivacije. Kot otrok sem se vedno čutil, kako je bil Nemec Michael Schumacher v formuli ena vedno neizmerno lačen uspehov. Zmaga ga nikoli ni zadovoljila. Redko jo je želel prepustiti svojemu moštvenemu tekmecu. Ko je prišel v položaj, v katerem je vse kazalo na poraz na stezi, je raje obrnil volan in skušal tekmeca izriniti iz proge, saj se še spomnimo trka z Damonom Hillom pred točno tremi desetletji. Ko je osvojil nov naslov, ga je želel stalno ponavljati, prav ta nenasitna motivacija ga je delala tako uspešnega (pri tem moram dopisati stavek, da ne odobravam potez, ki so prečkale meje ferpleja, ga pa razumem, da je želel priti do konca svojih sanj). Povsem drugače je bilo recimo pri njegovem rojaku Nicu Rosbergu, ki se je leta ves čas primerjal in enakovredno boril z Lewisom Hamiltonom (še en večni lovec na zmage in rekorde). Ko pa je Rosberg leta 2016 vendarle osvojil naslov prvaka, se je po vsega nekaj dneh raje odločil za upokojitev. Zakaj bi se še podil po krogih in bil ves čas na službeni poti, ko pa ta čas lahko nameni družini in prostemu času?

Ponavljajoče zmage gotovo razveselijo zveste navijače, malo manj pa nevtralne gledalce, ki si želijo malo več pestrosti in različnih zmagovalcev. Tega se dobro zavedajo tudi organizatorji različnih tekmovanj, ki so morali v drastičnih primerih celo spremeniti pravila, da so tekmovanja postala malo bolj zanimiva (o tem bodo znali več povedati prav navijači Ferrarija iz let Schumacherjeve prevlade ali pa navijači Wilta Chamberlaina, ko je Liga NBA s spremenjenimi pravila skušala omejiti moč tega centra). Ponavljanje zmag pa ima še eno precej negativno posledico – navijači se namreč hitro navadimo in razvadimo uspehov. Najbolj svež primer je gotovo kolesarski, kjer si nekoč nismo mogli predstavljati, da bi slovenski kolesar dobil etapo na eni od tritedenskih dirk, danes pa drugo mesto v skupnem seštevku tritedenske dirke pomeni manjšo katastrofo. Namenoma pretiravam, ampak Tadej Pogačar in Primož Roglič sta nas z devetimi osvojenimi grand touri res razvadila. Težko si predstavljam, da bi taki in podobni uspehi trajali v nedogled, zato na tem mestu velja zgolj opomnik, da je treba v takih trenutkih enostavno uživati, ker nikoli ne veš, kdaj se bodo spet ponovili.

Ponovitve so lahko lepe. In tudi vem, kdaj se bom naslednjič zazrl na Ajdovščino. Ko bom prisopihal na vrh Otliškega okna, si obrisal pot in se zazrl v dolino. Ja, take ponovitve so brez dvoma lepe …   

* Naslovna fotografija: Slavko Jerič osebni arhiv   

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj