Kar je, je, sem si rekla in se trdno oprijela volana, kot da bi hotela staremu yugotu namigniti, naj me tudi tokrat ne pusti na cedilu. Kljub temu, da je imel svoje muhe, ki smo jih z očetovim smislom za improvizacijo uspešno ubijali, me je vedno srečno pripeljal na cilj. Tako sem mu očitno pripisala, da bo, tudi če mu zmanjka bencina, zmogel na hlape prihropsti do črpalke. Drugače si ne znam razložiti smele odločitve, da nadaljujem pot v neznano. Edino navigacijsko sredstvo, s katerim sem razpolagala, je bila avtokarta Slovenije, v labirintu gozdih cest približno tako uporabna kot je učinkovito orientiranje po zvezdah kadar nebo prekrivajo oblaki.

Tistega dne me je popadlo otroštvotožje. Te napade vedno jemljem skrajno resno, zato sem se na vrat na nos odpravila na Vojsko pogledat, če je vse še vedno tako kot pred leti, ko smo, Ljubljančani, tam preživljali zimske počitnice. Oblezla in prevohala sem vse znane kotičke; da pa se ne bi vračala domov po isti poti, sem se sklenila zapeljati še mimo klavž. Na Mrzli Rupi je moj spomin zatajil; namesto proti Idrijski Beli sem zavila nekam, kjer do takrat še nisem bila. Cesta je postajala vse ožja in vse bolj okrancljana s kamenjem, odkrušenim s pobočij, ki jih je rezala. Naposled je asfalt zamenjal makadam. Nikjer nikogar, pokrajina je postajala vse bolj divja, gozd zaradi pozne ure in dežja, ki je začel naletavati, vse temačnejši, na mojem vse bolj zaskrbljenem obrazu pa je odsevala tista nesrečna oranžna lučka, ki se je odločila, da je bilo mežikanja dovolj in da bo kar neprestano prižgana. Kot da bi se znašla v kakšni grozljivki. Samo še Morana bi se morala prikazati izza debla katerega od mogočnih dreves.

No, lepa reč! Če mi zdaj zmanjka bencina, bom pa res v riti, me je grizlo. Lahko bom samo čakala, da se kdo pripelje mimo in upala, da se ni izgubil, tako kot jaz. In če ne bo nikogar? Bom pač bivakirala na zadnjih sedežih, čeprav bo doma halo! Tudi če bi takrat že premogla mobilni telefon, stavim, da med tistimi šklapatornami ne bi našla signala. Tako sem hočeš nočeš morala upati na najbolje. Zdelo se mi je, da se vozim celo večnost, cesta je brez omembe vredne spremembe naklona motovilila sem in tja po samotnem kraškem svetu. Še danes ne vem, kako sem ji pri odcepih več gozdnih cest uspela brez nadaljnjih zapletov slediti do Male Lazne; najbrž mi je iz taborniških let ostalo nekaj stezosledskih veščin. Končno sem se po krajšem vzponu znašla na sedelcu pod Nagnovcem, kjer se je cesta vendarle prevesila navzdol. To me je navdalo z upanjem, da mi ne bo treba prespati v avtu sredi ničesar: po bregu dol se lahko prišpara nekaj bencina! Okoli mene je bil še vedno en sam gozd, zavit v meglice, ampak vsaj cesta se je spuščala! Čez nekaj ovinkov sem naletela na pohodnika v pelerinah. Glej čudaka, moraš biti pa res trčen, da se greš sprehajat po tem kraljestvu medvedov, sem pokomentirala, ne da bi me kdo kaj vprašal. Že vse odkar sem po pomoti zarinila v gozdno prostranstvo, me je preganjala misel, da bom srečala kakšnega kapitalnega predstavnika teh kosmatincev, ki so mi od daleč povsem simpatični; da bi si od blizu globoko pogledali v oči, pa me ni nič kaj mikalo. Pohodnika sta bila dobro znamenje, da civilizacija ne more biti daleč. In res, kmalu zatem sem ugledala rumeni kažipot: Predmeja 2,5 km. Aleluja! Čez nekaj minut sem se izvila iz objema Trnovskega gozda in se razveselila prvih hiš v vasi.

Tako sem se spoznala z Goro: po nesreči! Do črpalke na Črnem Vrhu je bil sicer še lep kos poti, ampak vsaj na prijaznost lokalcev sem lahko računala, če bi se znašla ob cesti z dvignjenim palcem in kantico v roki. Kje vse ljudje živijo, sem zamišljeno razpredala, ko sem opazovala večinoma samotne, po planoti raztreščene hiše.

O tem, kako je naneslo, da danes živim v eni izmed njih in da se mi samotno klatenje po stezah širom Trnovskega gozda ne zdi več prostočasna disciplina za trčene, pa morda kdaj drugič …

* Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

* Naslovna fotografija: Alen Milavec   

Deli Nazaj